Pomembno je tudi, da šola, ne glede na stopnjo izobrazbe, posameznika ne zapira v ozka področja stroke in poklica, ampak mu omogoča kar se da širok pogled. Dosežki naše kulturne sfere so vsaj toliko posledica humanističnih spoznanj kot vpetosti v spoznanja in interese materialistične sfere, zato je prav, da se kot ideal ohranja široka splošna izobrazba, ki je ne omejujejo trenutni in po navadi ozki interesi kapitala. Drži, da znanje na vseh področjih hitro zastara, a to ne pomeni, da učenje izgublja smisel, intenzivneje se je le treba učiti, kako pridobljeno posodabljati in nadgrajevati. Ob tem je tudi res, da se v šolah večinoma posredujejo temeljne vsebine, ki niso tako intenzivno podvržene kritiki časa, omogočajo pa zadosten vpogled v področja splošne in specializirane strokovne izobrazbe.
Šola zna in mora pomagati, seveda odvisno od razvojne stopnje posameznika, na poti osamosvajanja, samoodgovornosti in konstruktivne kritičnosti. Pri tem se vse prevečkrat zgodi, da se, tudi brez utemeljenih razlogov, pojavi dvom o zmožnosti strokovne presoje in delovanja znotraj šolskih zidov in vzgojno škodljivo vmešavanje od zunaj. Včasih je prav skrb zbujajoče, s kakšno lahkoto starši dovoljujemo in omogočamo našim otrokom samostojnost pri zabavi z računalniškimi igrami, ne verjamemo pa, da bodo zmožni ob pomoči tistih, ki so za to usposobljeni in ne nazadnje plačani, živeti lastno in uspešno življenje v šoli.
Ampak namen šole je, da gleda pozitivno, tako na vse, kar se tiče malih in mnogo večjih, a še vedno otroških glav, kot tudi na svoj položaj in pomen.
