Namesto glasbenega razumevanja in želje po glasbeni kulturi je v središču festivala tako še naprej iluzionistični paravan – svetovna glasbeniška imena so nalepljena nanj ob napol nagih operetno-muzikalskih lepotičkah. Onstran instrumentalizirane koristnosti je prireditvi vseeno tako za ene kot za druge; pravi namen nemislečega uprizarjanja obilja je namreč ohranjanje pozicije moči. Če že na odprtju festivala prejmeš z govorniškega odra županovo zagotovilo, da bo direktorju in umetniškemu vodji dodeljen tudi naslednji mandat, lažje razumeš neoblikovanost programa. Ta je pač slika in prilika oblastniške predstave o kulturi, dolgoletni direktorjev »uspeh« pa dokaz, da je doslej znal ustreči vsem oblastnikom.
Madama Butterfly je že pred leti v Križankah postregla z nalepotičeno nizkostjo. Ob tokratni predstavi smo se še enkrat prepričali, da so umetniška merila nepotrebna lastnost za vodenje festivala – ali pa kar diskvalifikacija. Iz Pekinga je prišla v goste, če se držimo navedb, Kitajska nacionalna operna hiša. Stavbarsko sijoči kalk zgibank je le ena izmed malomarnosti, ki jim sicer daje blagoslov jezikovna pregledovalka Nataša Požun. Operni nadnapisi so za festival še zmeraj neosvojljiv vrhunec tehnične zapletenosti; po začetni zmedi so v drugem dejanju dokončno izginili, kar je avditorij sprejel kot nekaj samoumevnega.
Doživljali smo tudi andersenovsko parabolo – sprenevedanje dvorane ob pevski odsotnosti naslovne vloge, katere spodnji tretjini sta puhteli v neopredeljivo tresavico, ob nekaj mučnih poskusih prsnega naslona. Hvala resnicoljubnemu obiskovalcu, ki se je ob priklonu primadone Yao Hong odzval z iskrenim vzklikom neodobravanja.
Pinkerton je bil robustno zanesljiv, izrazno pa večinoma otrpel (Li Shuang). Grob, a tudi topel material se je oglasil s Konzulom (Yu Jingren); nekaj odrsko opaznejših utrinkov je prinesla Gorova vloga (Li Xiang). Uprizoritev je bila kot ustvarjena za nesporazum o operi – s scenografijo je vabila k telefonskemu izdelovanju spominkov, režijske izdelave (oseb in odnosov med njimi) ni vsebovala. Orkester, urejen sicer z normo direktno naostrenega zvena, je izstopal z muzikalnim dinamizmom. Dirigiral je Yang Yang; žal je zanemaril vokalni del oziroma vezi z njim (pogosta ohlapnost pevskih vstopov in ritmizacije.
Razmeroma svež učinek Svatbe se je zdel povezan bolj s festivalovim kontekstom kot z ustvarjalsko izjemnostjo skladateljice Ane Sokolović. Delo se z »antirealistično« dramaturgijo obredja in folkloristično označbo navezuje na žanrski pas med vokalnim in mimskim gledališčem, povsem odkrito na Stravinskega, a na estetsko manj zavezujoči, predvsem igrivi ravni, ki se skoraj stika z lahkotnim nizanjem okruškov raznolikega petja, glasovnih načinov in tradicij – od grlenosti do opernosti, od heterofonije do kristalne solistične čistine, s katero nas je ob koncu prevzela Florie Valiquette kot »nevesta«. Ansambelska virtuoznost in energična odrska gibkost vseh šestih izvajalk je navdušila, nekoliko okrnjena je ostala zaradi neavtohtonih govork le barvitost (srbske) besede.