Rodila se je v Novem Sadu, odraščala v Mariboru, že pri petnajstih letih pa so jo sprejeli na graško visoko šolo za glasbo, kjer je magistrirala iz klavirja in glasbe ter pozneje na Dunaju doktorirala še iz muzikologije. Po prejemu Fulbrightove štipendije je na univerzi Jacobs School of Music v Indiani in v okviru TED Fellowship študirala tudi jazz. Živi v New Yorku.
Relativno zgodaj je v vaši karieri prišla velika priložnost, dirigentski angažma v čikaški Lyric Operi. S čim ste jih prepričali?Res ne vem. Moj agent me je poklical, da sem prišla v ožji izbor in da se podrobneje zanimajo za moje reference. Po obdobju tišine je prišla ponudba. Delala bom z mladimi umetniki, libreto pa je zelo aktualen; govori o homoseksualnem paru v Washingtonu D. C. v petdesetih letih, eden od njiju dela za državo. Premiera je bila predlani v Cincinnati Operi v Ohiu.
Ko sem prišla v New York, se mi je nekako nenačrtovano odprl svet sodobne glasbe. Bila sem odločena za opero in mislila sem, da bo moja pot bolj tradicionalna, da bom dirigirala Verdija, Puccinija, Mozarta. Pa se je obrnilo tako, da je zdaj kar 95 odstotkov mojih angažmajev povezanih s sodobno glasbo.
Verdijev Falstaff, ki ga boste dirigirali v Evropi, boste verjetno uvrstili med preostalih pet odstotkov, ne pa tudi dirigiranja orkestru Bang-on-a-Can na Prototype Festivalu v New Yorku, kjer bo krstna izvedba sodobne Gordonove komorne opere Acquanetta.Falstaff bo po Tosci že drugi večji projekt za European Opera Centre v sodelovanju z Royal Liverpool Philharmonic, postavili ga bomo novembra. Trije pevci bodo profesionalci, v preostalih vlogah pa so mladi pevci. Ekipo bom pripravljala, dokler je ne prevzamejo liverpoolski filharmoniki.
Newyorški Prototype Festival pa poganja vizija nove opere; nastajajo neodvisne opere, ki se uprizarjajo v predelih mesta, kjer jih sicer ne bi uprizarjali. V New Yorku imamo Metropolitansko opero pa New York City Opero ter številne teatre univerz, mi pa bomo nastopili v novozgrajenem Gelsey Kirkland Arts Centru v Brooklynu. Takšni prostori so lahko zelo inspirativni, odpirajo pa tudi vprašanja tehnične narave, od same izvedbe do snemanj.
Se za sodobne opere pripravljate drugače kot za tiste iz železnega repertoarja ali če dirigirate mladinskemu ali profesionalnemu orkestru?Priprava na glasbo se ne razlikuje, pri operi vedno izhajam iz libreta, tako pri operi kot pri simfonični glasbi pa potem naštudiram vsako linijo, inštrument posebej. Zelo pomembno se mi zdi, da vem, zakaj je posamična nota zapisana tako, kot je, zakaj je nekje pavza. Poseben izziv pa je delati s študenti. Oktobra bomo z Manhattan School of Music Philharmonia orkestrom imeli simfonični koncert; pomagam jim začutiti glasbo, izostriti občutek za fraziranje in nasploh za ansambelsko igro. Vsak korak je treba naštudirati obrtno in nato preiti v umetnost, pri profesionalcih pa lahko kakšno stvar prepustiš tudi naključju.
S katerimi sodobnimi glasbeniki sodelujete ta hip v New Yorku?To so skladatelji moje generacije, denimo Rachel Peters ali pa Stewart Copeland, ki je znan kot bobnar skupine The Police. Gre za otroke minimalizma. V Ameriki je ta hip zelo cenjen Kevin Puts, avtor opere Silent Night, ki je tukaj pravi hit, izjemna je mlada skladateljica iranskega rodu Gity Razaz. Poslušam jih, ker hočem vedeti, kaj imajo povedati. So del družbe, ki jo živimo, ustvarjajo naš aktualni glasbeni svet.
Tudi vaš skladateljski izraz je minimalističen, v ZDA imate veliko naročil in veliko izvedb.Na prvem mestu je dirigiranje, skladam pa, ko imam čas in vzgib. V minimalizem me je pripeljal pogovor z nekim dirigentom pred leti, ki ga sploh ni mogel poslušati. Takrat sem dojela, da sta v tej glasbi prisotni neke vrste romantičnost in barvitost. Če se odmaknemo od meditativnega nivoja in poslušamo posamične plasti, je minimalizem romantika našega časa.
Naročil imam kar nekaj, dve skladbi bosta recimo krstno izvedeni jeseni; ena je skladba za bas pozavno, ki jo je naročil bas pozavnist iz filharmonije iz Louisiane, druga za mezzosopran in klavir je naročilo univerze Pittsburgh.
Blizu vam je tudi improvizacija, ki si jo privoščite v intermedijskih projektih.V takšnih projektih mi pride prav jazzovska izkušnja, čeprav me jazz nikoli ni motiviral. S študijem jazza sem si hotela zgolj razširiti svoj glasbeni vokabular, odpreti ustvarjalne poti v improvizacijo. Zdaj vsako skladbo začnem skladati tako, da na klavirju najprej improviziram, šele potem melodijo zapišem.
Dirigentke so po navadi »samo« asistentke dirigentov. Vam je težje priti do aranžmajev kot vašim kolegom?To je zelo pomembna problematika, nisem pa najboljši primer. V moji družini smo bile vedno močne ženske, tako babica, ki je bila operna pevka, mama, ki je bila evropska prvakinja v namiznem tenisu, kot sestra, ki je tudi odlična športnica, in dobila sem sporočilo, da v življenju lahko dosežem kar koli, ne glede na to, kdo in od kod sem. Če seveda storim to, kar je pomembno, in če dam od sebe največ, kar zmorem. Naredila sem vse potrebne korake, ki jih mora narediti dirigent – od pianistke v teatru, zborovodkinje do asistentke dirigenta.
V ZDA je v zadnjih letih veliko iniciativ, ki se osredotočajo na dirigentke, skladateljice, glasbenice. Dallas Opera je ena takšnih ustanov, pa Baltimorski simfonični orkester.
V tujini ste se že uveljavili, resne ponudbe iz Slovenije pa še ni bilo. Kako to?Verjetno še ni bilo priložnosti, bom pa ponudbe, če bo prišla, seveda zelo vesela.
Kako komentirate protitrumpovsko vzdušje med umetniki v ZDA, zlasti v New Yorku?Na to nimam komentarja, res pa mediji o tem veliko poročajo.
