»Neverjetno! Sijajen občutek! Dolgo sem čakal na novo veliko zmago. Šele v trenutkih zmage se začneš zavedati, kako velika zmaga je to. In kaj sploh pomeni zmaga. Ko si drugi, tretji, je lepo. In čudovit je tudi občutek, ko do zmage pomagaš drugim. Toda zmaga, in to še na Vuelti! To je neverjetno! Le zmaga šteje. Vse drugo je v kolesarstvu nepomembno,« je solznih oči, na smrt izmučen doživljal veselje in ponos po prvi veliki zmagi na veliki kolesarski sceni Matej Mohorič. Sokol iz Podblice, ki bo šele čez dva meseca dopolnil 23 let, je svoj razkošni potencial unovčil sedmi dan 72. španske Vuelte. Osem let po Borutu Božiču se je kot drugi Slovenec vpisal na večni seznam etapnih zmagovalcev tretje največje etapne dirke na svetu. Veselje je bilo tudi v ekipi UAE Emirates, od katere se poslavlja konec decembra zaradi odhoda k slovenski Bahrain Meridi.
Slovenska kolesarja v ekipi arabskega sponzorja sta lov na etapno zmago zelo pogumno napovedovala že nekaj dni. Jan Polanc je bil v četrtek peti, Mohorič pa dan prej v Alcossebru že četrti. »Četrto mesto je bilo največ, kar sem lahko v sredo potegnil iz dogajanja. V pobeg sploh nisem želel, saj se mi zdelo, da je etapa pretežka zame,« je analiziral dogajanje sredi tedna. »Sem pa dobil samozavest in potrditev, da sem dobro pripravljen. Počutil sem se dobro. V ekipi so želeli, da znova poskusim. Traso sedme etape sem zelo skrbno preučil. Bila je zame. Vedel sem, da imam zaradi spusta v zaključku priložnost za zmago,« je Mohorič razkrival podrobnosti.
Etapa je bila pisana za ubežnike. Z 209 kilometri je bila najdaljša etapa, kar mladim kolesarjem ne ustreza najbolj, kljub ravninskemu profilu pa je imela skupno kar 2700 metrov višinske razlike. Mohorič je bil v akciji s še trinajstimi soubežniki. »Generali« s poglavarjem Vuelte Chrisom Froomom so pazili predvsem drug na drugega in zaostali več kot osem minut. »Komu se bo zdelo čudno, toda zame je bil najtežji del priti v ubežno skupino. Že takrat je šlo na moč. V begu sem se trudil prihraniti čim več energije, se dobro hraniti, piti. Finale sem tako začel dovolj svež. Vedel sem, da nisem najmočnejši,« je junak dneva opisoval okoliščine.
Boji za slavo etapnega zmagovalca med ubežniki so se začeli že več kot dvajset kilometrov pred ciljem. Zgodaj. Mladenič iz Podblice je bil najbolj aktiven. Z napadom je bil vedno korak pred izzivalci. Vsaka poteza se je zdela bistra, modra. Poteze, ki bi jih pripisali starim mačkom, ne pa mladeniču, ki sodi med deseterico najmlajših na dirki. Napadel je, ko je čutil, da bodo tekmeci nesložni. Predvsem pa je vedel, da mora izkoristiti sposobnosti odlične vožnje na spustu. Sam se je odpeljal naprej že pred vzponom na mestno obzidje Alto del Castillo. »Vedel sem, da moram na vrh med prvimi, da lahko potem izkoristim spust. Vedel sem tudi, kje je edina možnost, da potem presenetim močnega De Gendta, hitrega Rojasa in Poljaka Poljanskega. Vedel sem, da če dobim pet sekund prednosti, me bodo težko ujeli,« je nizal podrobnosti boja s prvimi zasledovalci z najbolj borbenim kolesarjem Toura, sprinterjem ekipe Movistar in poljskim specialistom za bege.
Velemojstrovina Sokola iz Podblice je bil položen ovinkast spust proti Cuenci, kjer je do potankosti izrabil svojo »žuželko«, aerodinamični položaj, v katerem lahko še vedno poganja pedala. Čeprav najbolj aerodinamični slog napačno pripisujejo svetovnemu prvaku Petru Saganu, ki ga med redkimi lahko posnema, pa je bila nedvomno prvina izbrušena med vožnjo na trening iz Podblice skozi Besnico v Kranj. »Ko sem bil spredaj, sem vedel, da moram ohraniti le mirno kri in pritisniti na polno.«
Če zanemarimo lansko etapno zmago po kitajski pokrajini Hainan, ki je bila njegova prva in edina zmaga v profesionalni karieri v skromni konkurenci, je zadnjo veliko zmago vpisal z naslovom svetovnega prvaka med mlajšimi člani v Firencah pred štirimi leti. »Zelo dolgo sem čakal na novo zmago. V tem obdobju sem trdo delal in vse podredil kolesarstvu. Zdaj je bil že čas, da pokažem, iz kakšnega testa sem. Nekateri so sicer že dvomili. Sam nikoli. Zavedam se, da sem še vedno star le dvaindvajset let. Mnogi moji vrstniki niso še niti profesionalci. Sam imam že mnogo izkušenj. Prepričan sem, da najboljše še pride,« je sklenil Mohorič.