Predstave, ki bi bile namenjene predvsem otroškemu občinstvu, so na festivalih, kolikor ti niso že v osnovi posvečeni prav temu tipu produkcije, razmeroma redke – in Mladi levi pri tem niso posebna izjema. Toda prav te vrste projekt je ponudila hrvaška umetnica Ivana Müller, sicer že redna gostja prireditve; interaktivna uprizoritev Partitura je sicer uglašena na generacijo mlajših osnovnošolcev, toda na trenutke se je zdelo, da so se ob njej enako dobro zabavali (vsaj nekateri) odrasli. V izhodišču predstava ponuja prav to, kar napoveduje naslov, torej »partituro« vnaprej premišljenih možnosti, na podlagi katere obiskovalci sami »ustvarijo« uprizoritev, pri čemer je njena konkretna podoba (ta sicer ni tako pomembna) delno odvisna od njihovih izbir. Navzoči na začetku prejmejo priponke z imeni in slušalke, po katerih dobivajo navodila in preproste naloge (gibanje po prostoru, izvajanje določenih dejanj); s tem postopoma vzpostavljajo nekakšno skupinsko »koreografijo«, glavni čar katere je zlasti v soustvarjanju, ne pa v kakem bolj otipljivem »estetskem« ali »vsebinskem« rezultatu. V tem pogledu lahko uprizoritev nemara beremo kot razmeroma nedolžno »metaforo« kolektivnega (pa vendarle hierarhiziranega!) ustvarjalnega procesa, v sooblikovanje katere so nevsiljivo pritegnjeni udeleženci, vendar pa njeni nastavki (namerno ali ne) ob tem ostajajo preveč razpršeni in ne docela razviti.
Nekakšno pomanjkanje strogosti pa je zaznamovalo tudi dva projekta, ki sta se osredotočala na osebno zgodovino posameznikov, pri tem pa jima je zmanjkovalo primerne distance in premisleka. Svoje delo v nastajanju, naslovljeno Čas ne črta, je najprej predstavil znameniti newyorški umetnik John Kelly. V slabo uro trajajoči predstavi gre vsaj na sedanji točki (premiera naj bi bila prihodnjo pomlad) za rahlo solipsistično uprizarjanje osebne topografije, izhajajoče iz dnevnikov, ki jih je Kelly pisal več kot štirideset let, v njih pa se intimni premisleki in življenjski dogodki občasno prepletajo s skicami, risbami in različnimi artefakti. S pomočjo projiciranega besedila, ki prevzame vlogo pripovedovalca, in vizualnega gradiva se Kelly »samouprizarja« skozi izbrane, kronološko urejene epizode iz svoje nevsakdanje avtobiografije; nekaj uprizoritveno posrečenih momentov in sama umetnikova persona (v kateri je kar nekaj »utelešene zgodovine«) pa še nista dovolj, da bi predstava prerasla v kaj več kot nekoliko okoren poskus samozgodovinjenja.
Za določeno naivnostjo trpi tudi predstava Zgodovina zgodovina zgodovina kanadske ustvarjalke Deborah Pearson; spet gre za nekakšno dokumentaristično predavanje, ki temelji na usodi določene osebe, v tem primeru avtoričinega deda, nekdanjega madžarskega filmskega zvezdnika, ki je po neposrečeni revoluciji leta 1956 z družino emigriral v Kanado. Njegovo življenje, s tem pa tudi zgodovino svoje rodbine, določeno historično obdobje, navsezadnje pa do neke mere tudi lastno identiteto, Pearsonova nekam poučevalno (čeprav na trenutke tudi dovolj duhovito) plasti skozi spremljanje projekcije filma, v katerem je ded igral glavno vlogo, pri čemer nam ponudi podobo zgodovine kot neskončne verige dogodkov, ki jo je mogoče uzreti le z delne, nujno pomanjkljive perspektive.
