Poseben trenutek zadoščenja je za Marinčiča bržkone napočil po Schubertovem ciklu Lepa mlinarica. Izvedba je bila nagrajena z ovacijami. Pretekli festivalski pogledi na Schubertove samospeve (Zimsko popotovanje z Robavsom in Torbianellijem) se niso izšli docela sijajno, tokrat pa smo doživeli najgloblje sožitje med izvajalcema oziroma njunima zvočnima pristopoma, prizoriščem in stvaritvijo, katere navidezno naivnost je vznemirljivo prekril fatalen, četudi obenem skladateljsko tolažilen podton (do)končnosti.

A omejimo se na stvarna spoznanja. Za našo glasbeno kulturo je najbrž najpomembneje, da imamo z Acem Aleksandrom Bišćevićem pesemskega interpreta zavidljive kondicije – temeljito izšolanega, inteligentnega, občutljivega. Samospev se zdi njegov pravi umetniški jaz (opera pa bolj polje specifičnih repertoarnih izzivov). Kakor je torej pevec zmožen vstopiti v Schubertovo bližino, tudi Schubert osvetljuje njega, namreč »nereprezentativno« bistvo glasu, ki je v središču zelo rahel. Gospodarni umetnik sicer izvablja iz njega melodične snope, ki se lahko – tudi v duru, če ne še zlasti v njem – s subtilnostjo izmaknejo običajnemu poteku časa; žene ga čez brzice, k izživetim, a skrbno pripravljenim viškom, predvsem pa se z njim barvito, pa tudi parlandistično ranjeno odziva odtenkom pesniško-skladateljske besede.

Neizčrpna pestrost kitičnih zaporedij, igra ritmičnih in harmonskih podrobnosti, klavirska paleta med srebrnino, šepetom, suho repetirano akordiko in trpkim pozvanjanjem, emotivna utemeljenost agogičnih nihajev in celo okraskov – vse to pa je bilo delo mojstrskega poustvarjalskega prepleta. S tem smo končno pri Wolfgangu Brunnerju in njegovem deležu na zgodovinskem fortepianu, katerega resonančno obzorje se je izrecno podalo Bišćevićevemu glasu. Na primerno mesto v ciklu je pianist vstavil daljšo, med domačnost in tuhtavo labilnost razcepljeno skladbo iz poznega Schubertovega klavirskega opusa. Nastopajoča nista niti za hip zdrknila iz glasbene živosti k razstavljanju »historičnih manir«. Zahvaljujemo se jima tudi za dodatek (V večerni zarji).

Drugačna, kozmično razsejana (pra)tesnoba je zvenela izza epske pripovedi, kot sta jo v svoji glasbeni rekonstrukciji upovedovali Hanna Marti (vokal, harfa) in Mara Winter (flavte, piščali) – duo Moirai. S tem večerom se je festival navezal na večkrat tkano programsko nit, na zveneče posredovanje mitske snovi iz zelo starih književnih spomenikov. Odlomkom iz Edde smo lahko prisluhnili že leta 2011 z ansamblom Sequentia. Hanna Marti, lani apolinična in nežna z Ovidijem, je tokrat dramatično razprla glasovno-deklamativne registre in s soglasbenico zgradila razsežen panoramski poltrak, ob tem pa ustvarila tudi za naš čas pomenljivo spremno sporočilo o neogibnem propadu pohlepnega sveta.

Glasba iz plemiških in kleriških zbirk je marsikdaj odsev svetovljanske kulturne vpetosti naših tal. V središču že tradicionalno priljubljenega koncerta v cerkvi Marijinega oznanjenja v Velesovem so letos izvedli polifonijo (večinoma dvozborsko) iz tako imenovanih Hrenovih kodeksov. Spored je prikazal repertoarno razpoložljivo oziroma možno v glasbenem bogoslužju nekega časa in prostora, predvsem pa nas je opozoril na skladateljsko odličnost. Prek stavkov ordinarija v uglasbitvi Lamberta De Sayva in prek Gallusa smo se vzpeli k skoraj teatralnemu Lassovemu Magnificatu in h »koncertantnemu« višku priložnostne kapele, ki jo je vodil Harry van der Kamp, sestavljala pa Ingenium Ensemble in consort renesančnih pozavn. Orgelske medigre je v siju in barvitosti razgrinjal Tomaž Sevšek.