Naš največji arhitekturni mojster Jože Plečnik ni zaznamoval le videza prestolnic, kot so Ljubljana, Praga in Dunaj. Pomemben odtis je pustil tudi v delih nekaterih učencev, predvsem študentov na oddelku za arhitekturo ljubljanske tehniške fakultete, ki so leta 1921 z velikim pričakovanjem dočakali novega, mednarodno že uveljavljenega profesorja. Droben vpogled v mojstrov vpliv je mogoč na razstavi stolov, nastalih po njihovih načrtih, in sicer v kapeli gradu Fužine, v prostorih Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Prepričan o svojem prav
A v nasprotju s pričakovanji študentov je bil Plečnik precej »diktatorski« profesor, razlaga kustosinja razstave Špela Šubic. »Zahteval je, da izvršujejo njegova navodila, ni jim pustil veliko ustvarjalne svobode. Svoja arhitekturna naročila je tako rekoč spreminjal v študentske vaje, ki jih je podrobno nadzoroval, šolska risalnica je delovala kot njegov arhitekturni biro, v katerem se je delalo malodane po nareku.« Pri delih, ki so nastajala v šoli, bi bilo tako brez podpisov praktično nemogoče ločiti med Plečnikovimi in študentskimi deli, je prepričana kustosinja.
Tako na razstavi lahko vidimo salonska stola Gizele Šuklje in Marka Župančiča. Učitelju sta sledila z ohranjanjem čistih linij z minimalističnimi dekorativnimi posegi na naslonjalu in nogah. »Plečnik je namreč menil, da stol v NUK ne sme biti preveč udoben, saj mora študent ostati zbran, pa tudi gosta ne bi želeli predolgo na obisku.« Gizela Šuklje se je po izpopolnjevanju v arhitekturnem biroju Augusta Perreta v Parizu vrnila v Ljubljano, in to celo na Plečnikovo povabilo, da postane njegova asistentka.
V sami izvedbi je plečnikovski tudi stol Franceta Tomažiča, a je v formi že nekoliko bolj modernističen. Kar ni nenavadno, Plečnik je namreč predaval v začetku modernizma, ko je bil denimo na pohodu Le Corbusier, in študente je blazno zanimalo, kaj bo njihov profesor povedal o tej novi arhitekturi, ki jih je dražila, pove Šubičeva. »Pa se ni pustil speljati na novo pot in je komentiral le, da si bodo ljudje iz modernističnih oblik vendarle želeli nazaj v topel dom. Menda je rekel, da kar zna Le Corbusier, zna tudi sam. Kar zna on, pa Corbusier ne zna. Zelo prepričan je bil o svojem prav.«
Distanciranje od učitelja
Med študenti pa so se našli tudi učenci, ki jih je skrbelo, da ne bodo mogli razviti lastnega izraza, zato na razstavi izstopajo po postopnem distanciranju od Plečnikovih načel. Tovrsten je stol iz vile Epos na Bledu, ki ga je projektiral Danilo Fürst. Tudi trinožnik Borisa Kobeta z rogovilastim naslonjalom, ki posnema grajsko okolje, kaže, da si je avtor – slikar – dovolil manj klasičnosti. Individualni značaj kaže tudi obrtniško dodelan tradicionalni prestol, ki ga je za družino Vilfan projektiral Edvard Ravnikar.
Slednji je z Bracem Mušičem sodeloval tudi pri zasnovi skoraj kultnega stola Jeep. Če so do takrat prevladovali masivni leseni izdelki, je bila za izdelavo tega stola uporabljena vezana plošča, pripeta na lahko konstrukcijo kvadratnega profila. »A Plečnikovi študentje so znanje o materialih, kot je les, dobili prav pri učitelju. Njegov oče je bil namreč mizar, Plečnik pa je končal tudi obrtno šolo v Gradcu, kjer je pridobil naziv načrtovalca pohištva,« opozori kustosinja.
Nove aluzije na dediščino
Na razstavo je umestila tudi fotografije izdelkov avtorjev, ki jih je Plečnikova profesura formalno zaobšla, niso pa ušli njegovemu vplivu. Tak je zagotovo Plečnikov gradbeni inženir Anton Suhadolc, v času po vojni pa uveljavljena industrijska oblikovalca Niko Kralj in Branko Uršič, ki sta vrsto let delovala v tovarni Stol. »Močno so zaznamovali slovensko pohištveno industrijo, a brez Plečnika ne bi bili, kar so,« sklene Šubičeva. Opozori še na umetelne stole Janeza Suhadolca, predstavnika generacije, ki je začela pred dobrimi tridesetimi leti ponovno obujati obrtniški pristop in izrazite aluzije na Plečnikovo dediščino.