Popotniško žilico je Nataša začutila nekje v začetku svojih študentskih let. Navdušena nad odkrivanjem neznanega je skupaj s prijateljico in svojim komajda ustrezno delujočim avtomobilom brez klime prevozila ves Balkan.
»Takrat se mi je zdelo, da sem na koncu sveta. Nikoli ne bom pozabila tega osvobajajočega občutka, ki se še danes pojavi vsakič, ko grem na daljšo pot. Še zlasti ko me pot vodi prek oceana, bodisi na vzhod ali zahod,« zaupa svojo strast.
Ko so ti odprta vsa vrata
Ljubezen do raziskovanja novih kotičkov Nataša ohranja tudi danes, ko ima družino. Med njenima obema porodniškima dopustoma so obiskali Azijo. S hčerjo v nosilki so odkrivali čare Malezije, z enajstmesečnim sinkom so se podali v Indonezijo.
»Azijci so zaljubljeni v otroke, če pa potuješ z dojenčkom, so ti odprta vsaka vrata. In tako je tudi bilo. Ni bilo manj stresnega dopusta kot potovanje z malčki na daljni Orient. Razen počasnejšega ritma potovanja ter prilagoditev aktivnosti in izletov ne vidim drugih omejitev. Otroci so srečni, da so ob starših, kjer se počutijo varne. Z obiskom novih krajev se jim večajo socialnost, samozavest, odprtost do sveta in lastna bit. Hči zna še danes našteti vse otoke arhipelaga Gili, ki smo jih obiskali,« pove Miheličeva.
Tudi večja letališča, kot sta na primer v Katarju ali Dubaju, doda, so zelo prijazna družinam. Igralnice in otroški vozički so dostopni povsod, prav tako imajo družine prednost pri vstopu na letalo. Potem ko je v študentskih letih z nahrbtnikom na ramenih spontano in brezskrbno zatavala v še tako zakotne kraje, Nataša danes bivanje raje rezervira vnaprej.
Aktivno poletje
Letošnje poletje je zanjo pravo poletje v školjki: »V celoti ga preživljam morsko, saj sem se pred devetimi meseci preselila na Obalo. Po novem sem namreč del Regionalnega centra TV Koper Capodistria, a hkrati ostajam novinarka uredništva oddaj o kulturi na Televiziji Slovenija. To pomeni, da sredozemsko kulturo in družbo spoznavam v vsej njuni bogati raznolikosti.«
Prestolnice, zaupa sogovornica, prav nič ne pogreša, morda le kolektiv. Urbanosti se popolnoma naužije v bližnjem Trstu, ki ga obožuje. Začinjen z rimskim in habsburškim vonjem se ji zdi eno najbolj posebnih mest v Evropi.
»Spoznavanje Trsta in zamejstva je tedensko zabeleženo v mojem poletnem načrtu dela. To bi nedvomno priporočila tudi za enodnevni izlet, saj je Trst le uro stran od Ljubljane. Ponuja nešteto kulinaričnih doživetij. Še posebej priporočam Eataly tik ob Piazzi Unita d'Italia v središču mesta. Gre za največjo pokrito tržnico italijanske gastronomije na tem koncu,« zaupa sogovornica.
Nepozabni treking
Pred poletno vročino Nataša najraje pobegne na Gorenjsko, od koder prihaja: »Ni prav dolgo, ko smo kar nekaj stopinj Celzija manj našli pod Vršičem, kjer smo občudovali Rusko kapelico. Okoliški vršaci bodo morali še malo počakati, saj sta otroka še malčka.»
Pa vendar sta nadobudneža, komaj dvoletnik in štiriletnica, že dodobra okusila sladkosti hoje v hribe. Na Primorskem je hčeri že uspelo osvojiti hriba Tinjan in Kokoš.
»Slednjega smo se lotili po italijanski strani iz Pese oziroma Peske. Štetje markacij, nabiranje cvetja in skrivanje za drevesi manjši enourni vzpon raztegnejo še za dodatni dve uri, a so žig na vrhu, dobra enolončnica in hladna limonada z meto nepopisna nagrada za vso družino,« zaupa Miheličeva.
Kot velika ljubiteljica neokrnjene narave in prostranih gora se je povzpela že na številne slovenske vrhove, v lepem spominu pa ohranja tudi goro Mount Kenyja v Keniji.
»Na treking na goro, ki se ponaša s 5199 metri nadmorske višine in velja za kenijski Kilimandžaro, sem še posebno ponosna. Peti dan sem ob treh zjutraj dosegla 4900 metrov nadmorske višine, nato pa sem se zaradi višinske bolezni morala spustiti. Izkušnja je bila izjemna. Doživeti tovrstne afriške vršace ob izjemnem tropskem, skorajda vesoljskem rastju je bilo nekaj nepozabnega,« se spominja.
Neuresničene popotniške želje
Te so pri Nataši povezane s prebiranjem ruskih klasikov. Zaradi njih si že od nekdaj želi potovati s transsibirsko železnico do Mongolije. Prostrane ruske stepe, ruski jezik in običaji ter mongolske jurte morajo biti edinstveno doživetje, meni Miheličeva.
»Ko sem bila noseča s sinom, sva z možem potovala z vlakom od Moskve do Sankt Peterburga. Čudovito je bilo. Med nosečnostjo sem prebrala vso Tolstojevo sago Vojna in mir in posledično dala sinu ime Lev. Mož je bil na srečo za, saj nikakor nisva našla pravega imena zanj.«
Tudi v kaotični Neapelj bi se še vrnila: »Tu se Italija enostavno konča. Neapelj je poglavje zase. Multikulturnost, vonj po maroških tržnicah, azijski izdelki, tam sta doma pica margerita in genialna prijateljica Elene Ferrante. V Neaplju vlada svojevrsten red tudi na cestah. Ob prižigu zelene luči vsi čakajo, saj vedo, da bo skozi rdečo peljalo vsaj še pet avtomobilov. Vsak večer je polno ognjemetov. Govori se, da si tako mafijske družbe sporočajo, da je tovor pristal v pristanišču. V tem mestu ima svojo tradicijo tudi mafija, ne samo kultura.«
Skozi leta se je Nataši nabralo veliko zanimivih popotniških anekdot. Ena takih je, zaupa, povezana s popotovanjem po indonezijski Papui: »Z možem sva med postanki trekinga sp ala po vaseh, pri domačinih ali v šolah. Razvedelo se je, da je mož zdravnik. Zjutraj ga je pred vrati čakala cela vas. Postavljeni so bili v vrsti in potrpežljivo čakali, kdaj se bo zdravnik zbudil in jih pregledal. Tako je tudi bilo.«