»Sem na Bregu, gospa čaka na tržnici. Je kdo bližje?« se zasliši iz majhnega žepnega sprejemnika. »Ni problema, jaz sem na Tromostovju in se že vračam proti Mesarskemu mostu,« v hipu odgovori voznik kavalirja in majhno električno vozilo, ki po obliki spominja na tista, s katerimi se športniki prevažajo po skrbno negovanih zelenicah igrišča za golf, nemudoma obrne proti osrednji ljubljanski tržnici.
V nasprotju z nabrežjem Ljubljanice, kjer je bilo minulo ponedeljkovo jutro še precej mirno in so ropot povzročali le gostinci z urejanjem miz in stolov na svojih letnih vrtovih, je na Vodnikovem trgu že živahno vrvelo. Še preden staro mestno jedro napolnijo turisti, se namreč domačini odpravijo po nakupih na osrednjo ljubljansko tržnico. In predvsem starejši meščani, ki bi pot domov s težkimi vrečami v rokah težje zmogli, so hvaležni, da se lahko vedno zanesejo na »svoje« kavalirje. Majhna zelena električna vozila vsak dan od 8. do 20. ure marljivo krožijo po območju za pešce in ponujajo brezplačen prevoz.
Kavalirji do ljudi in mesta
Prvič sta dve tovrstni vozili na ljubljanske ulice zapeljali avgusta 2008. Prav ta mesec tako kavalirji vstopajo v svojo deseto sezono. V tem času so svojo floto povečali na pet vozil ter štirinajst vedno nasmejanih in dobro razpoloženih voznikov. Eden tistih, ki je pred desetletjem postal prvi ljubljanski kavalir v kavalirju, je zgovorni Zoran Stojinović. Za njegove zveste sopotnike je predvsem Zoki. Pozna vsako ped območja za pešce, vsako klančino in vsak robnik, najbrž pa tudi vse stanovalce in tiste, ki delajo v starem mestnem jedru.
Sivolasa gospa, ki v zavetju ene od stojnic na tržnici na naročeni prevoz ni čakala več kot slabo minuto, mu veselo pomaha. »Ja, gospa, se pa že dolgo nismo videli. Kaj pa ste vse kupili, da imate tako težke vrečke?« med natovarjanjem nakupovalnega vozička na kavalirja sproščeno klepeta Stojinović, potem pa potnici še pomaga vstopiti v vozilo. »Na tržnici sem bila, zdaj grem pa do pošte,« želeno lokacijo pove upokojenka, medtem pa se ji v kavalirju pridruži še ena potnica. »Jaz pa na avtobus, prav tako do Slovenske ceste.«
In že se spretno izognemo turistom, ki v vrsti čakajo na mlekomat, ter nato zavijemo v ozko Dolničarjevo ulico, ki Vodnikov trg povezuje s Pogačarjevim. Stojinović pomaha prodajalki rož. »Danes pa kar sami?« še vpraša, preden pot nadaljujemo čez Prešernov trg proti Čopovi ulici. Tam Stojinović upočasni vozilo, pobere smeti ob pločniku in jih vrže v bližnji smetnjak. »Razjezi me, ko vidim, da ljudem ni mar za čistočo. Skrbeti moramo za svoje mesto,« je jasen voznik, ki tako ni kavalirski le do potnikov, temveč tudi do Ljubljane.
»To je brezplačno?«
»Gospe sta redni stranki. Kakšnih sto je takih, ki se z nami vozijo skoraj vsak dan, predvsem tisti, ki v starem mestnem jedru stanujejo,« nadaljuje Stojinović med vožnjo po Čopovi ulici. »Zgradili smo medsebojno zaupanje. Pomembno je namreč, da stranke vedo, da če nas pokličejo, bomo tudi res prišli. Če ne morem takoj, jih prosim, naj počakajo, a več kot deset minut na prevoz običajno ne čaka nihče,« še poudari sogovornik, ki svoje redne sopotnike in njihove običajne poti po mestu že dobro pozna. Včasih je bilo drugače. Stojinović se še dobro spomni, da so se pred desetletjem, ko so kavalirji prvič zakrožili po mestu, s sopotniki pogovarjali predvsem o vremenu. »Najbrž sem bil takrat takoj za vremenarji najbolje obveščena oseba o tem, kakšno vreme nas čaka,« se zasmeji Zoki.
Medtem se pripeljemo do Slovenske ceste. Mestni asfalt se je že dodobra ogrel, v kavalirju pa prijetno pihlja. »Boste prisedli, tukaj ni vroče in še je prostor?« peško na kavalirja povabi Stojinović. »Na pošto greste?« se nato ozre k potnicam na zadnjih sedežih. »Ne, ne. V Namo,« odgovori sivolasa gospa in voznik kavalirja zapelje še nekaj metrov naprej čez Slovensko cesto. »Prevoz od vrat do vrat,« je več kot zadovoljna gospa.
Do septembra 1,3 milijona potnikov
Čeprav je večina potnikov upokojencev, pa na kavalirja radi sedejo tudi mlajši stanovalci Stare Ljubljane. Ena takšnih je Jožica. Še preden sede v vozilo, jo Stojinović že vpraša, ali je tudi tokrat namenjena do Križank na kavo. »Seveda,« se zasmeji Jožica. Stanuje blizu Kongresnega trga in možnost brezplačnega prevoza s kavalirji je neprecenljiva, pravi. »V Ljubljani imamo res srečo,« še pripomni, preden izstopi na Trgu francoske revolucije.
Ker so kavalirji vse bolj priljubljeni, so svoj delovni čas že dvakrat podaljšali. Najprej so vozili do 16. ure, nato do 18. ure, zdaj po mestu krožijo še dve uri dlje. Samo minuli mesec so tako vozniki našteli skoraj 13.000 potnikov, medtem ko je bilo junija, ko še ni bilo dopustov, potnikov še tisoč več. Pri tem so vozila skupaj mesečno prevozila približno 6000 kilometrov. Kot da bi tekač maratonsko razdaljo premagoval na stadionu. Že do septembra bo prevoženih potnikov predvidoma 1,3 milijona.
Pred hotelom Vander sta medtem na prevoz do garažne hiše že čakala dva turista. Pogosto so namreč kavalirji tisti, ki hotelirjem v območju za pešce priskočijo na pomoč pri zagotavljanju prevoza s težkimi kovčki natovorjenih obiskovalcev mesta. Švicarski par se je iz Züricha pripeljal z avtom in vozilo pustil v garaži pod Kongresnim trgom. Po dveh dneh raziskovanja mestnih znamenitosti sta se zdaj s kopico prtljage, tudi spominkov, kot sta v smehu priznala, vračala domov. »To je brezplačno? Pri nas nimamo ničesar podobnega,« sta se začudila.
