Alessandra Giliani naj bi bila najljubša pomočnica slavnega bolonjskega kirurga Mondina dei Liuzzija, izvedenka v seciranju, izumila pa naj bi tudi posebno tehniko vbrizgavanja obarvane tekočine v trupla, s katero so tudi najmanjše žile v telesu otrdele in postale vidnejše. Vsakdanji stik s trupli pa ni mogel ostati brez posledic: najprej je bila okužba usodna za Mondina, nazadnje pa še zanjo. Pokopali naj bi jo v cerkvi San Pietro e Marcellino degli Spedolari v Maretu ali Ulmaretu. Njen sodelavec in domnevni mož, Otto Angeni, naj bi njen spomin počastil z napisom v cerkvi.
In vendar bi njen grob iskali zaman, kajti ne le cerkve, niti kraja, kjer je pokopana (Firence? Persiceto?), ni mogoče z gotovostjo identificirati. Še več, v ohranjenih srednjeveških dokumentih o imenu Alessandre Giliani ni ne duha ne sluha. Njeno ime, skupaj z vsemi omenjenimi podrobnostmi (in celo natančnim prepisom nagrobnega napisa) prvič zasledimo šele leta 1739 v delu bolonjskega odvetnika Alessandra MacchiavellijaEffemeridi sacro-civili perpetue bolognesi, ki se sklicuje na kroniko Ranierija d'Arpinella dalla Foglia iz 14. stoletja. To kroniko in celo podatke iz nje prvič omenja prav Macchiavelli. Nihče drug je ni videl, ne prej ne pozneje.
Alessandrino ime se znova pojavi leta 1857, v zgodovinskem pregledu katedre za anatomijo v Bologni, ki ga je spisal Michele Medici. Vendar se ta le zelo previdno sklicuje na »nadvse učenega« Macchiavellija in opozarja, da te podatke navaja le zato, da bi bralci »potešili svojo radovednost«. Skratka, Medici ne verjame Macchiavelliju.
Je Alessandra sploh obstajala?
Res je sicer, da se ogromno srednjeveških dokumentov ni ohranilo, vendarle pa se zdi nenavadno, da tako izjemnega lika pred letom 1739 ne omenja noben ohranjen dokument. Pisateljica Barbara Quick, ki je o Alessandri napisala mladinski roman (A Golden Web, 2010), meni, da je zgodovina izbrisala njeno ime preprosto zato, ker je bila ženska, ki se je ukvarjala s seciranjem trupel in anatomijo, tako zelo v nasprotju z družbenimi običaji in cerkvenimi predpisi. Te trditve seveda ni mogoče dokazati.
Manjša, a nič manj zanimiva uganka je tudi Alessandro Macchiavelli (1693–1766), Alessandrin »odkritelj«. Doma je bil iz Bologne, tam je tudi doštudiral pravo, njegov priljubljeni konjiček pa je bilo zgodovinopisje – ali natančneje: pisanje zgodovine. Prispeval je vrsto vprašljivih antičnih in poznejših virov, koledarjev in podobnega gradiva. Omembe vredni so zlasti »izvirni« dokumenti o Bettisii Gozzadini, doktorici prava iz 13. stoletja, ki jih je po srečnem naključju našel prav Macchiavelli oziroma njegov brat.
Če je ni bilo, bi si jo bilo treba izmisliti
Dejstvo je, da je Macchiavelli, sicer znan po svoji nadarjenosti, slovel kot ponarejevalec že 20 let po svoji smrti, če ne že prej. Giovanni Fantuzzi v svojem delu Notizie degli scrittori bolognesi (1786) o njem zapiše, da je »v mladosti užival ogromen ugled, kajti v tistih časih domoznanstva niso gojili, in je tako /…/ pretental številne Bolognčane in tujce«. Pri tem naj bi Macchiavellija, ki naj bi se sicer odlikoval »s poštenostjo, oliko, iskreno prisrčnim vedenjem in pristno pobožnostjo«, gnala predvsem »narobe razumljeno domoljubje« in želja, da bi tako ali drugače utemeljil teze, ki so mu bile ljube. Kar je »bolezen« premnogih zgodovinarjev.
Po mnenju raziskovalca Anthonyja Graftona je Macchiavellija gnalo dvoje: ne le lokalpatriotizem (ki ga omenja že Fantuzzi), torej hotenje, da bi oplemenitil Bologno z likom, ki je bil zaradi svoje redkosti še toliko zanimivejši od učenega moškega – učeno žensko, zmožno sodelovati z roko v roki z najvidnejšim kirurgom 14. stoletja –, temveč tudi domnevni feminizem. »Ljubezen do Bologne in vnema za stvar feminizma sta ga napeljali k temu, da si je izmislil – ali vsaj olepšal – zgodbo o Alessandri Giliani.« Vsekakor drži, da je Macchiavelli rad opeval ženski um. Poleg Bettisie Gozzadini in Alessandre Giliani je v svojih spisih slavil tudi zelo resnične dosežke svoje sodobnice, fizičarke Laure Bassi.
Možnost, da sta Alessandra Giliani in njena sijajna kariera izum Alessandra Macchiavellija, je majhna, zato je našla prostor ne le v marsikaterem biografskem leksikonu znanstvenikov, temveč je leta 1994 dobila tudi svoj krater na Veneri: Giliani (2162). Zdi se, da je ameriška univerza Brown, ki je predlagala njeno ime, navsezadnje ravnala podobno kot Alessandrin »odkritelj«, v duhu starega reka: »Se non è vero, è ben trovato.« Če že ni res, je vsaj pametna pogruntavščina.
