»Glej ga, fičo!« S tem vzklikom je oni dan malček, očitno navdušenec nad štirikolesno pločevino, saj je v rokah držal igračko oziroma modelček prav takšnega avtomobila, na kakršnega je veselo kazal s svojim prstom, za rokav pocukal svojo mamo. Ta mu je pri tem z nasmehom pokimala, sami pa smo bili že na tem, da mu razložimo, da avto, nad katerim se je tako zelo navdušil, v bistvu ni fičo, saj ta vzdevek pripada drugemu tipu vozila. A smo si premislili – očitno bo pač treba sprejeti, da bodo mlajše generacije pod imenom fičo pojmovale drug avto, kot smo ga mi.
Verjetno ni težko ugotoviti, da je malček kazal in v rokah držal modelček fiata 500, avtomobila, ki ga Fiat znova proizvaja od leta 2007 in ki ga je v domala vseh pogledih navdihnil originalni 500 (1957–1975). Ta pa je bil v marsičem resnično močno podoben večjemu fiatu 600, na podlagi katerega so v Kragujevcu kar 30 let (1955–1985) izdelovali model zastava 750, ki je na teh območjih precej bolj znan prav kot – fičo. Od tod torej izvira ta manjša »zmota«, ki se vleče že več kot desetletje…
A bodi o fiču dovolj, ne nazadnje je originalni fiat 500, vsaj globalno gledano, še večja legenda, ki ob tem zdaj v podobi novega modela na neki način torej znova živi. »Fiat 500 je simbol podjetja in je več kot to. Fiat 500 je globalni italijanski simbol, tako kot je mini globalni britanski ali beetle globalni nemški simbol,« je najpomembnejši model te italijanske znamke pred kratkim opisal Lapo Elkann, prapravnuk Giovannija Agnellija, ustanovitelja Fiata. In prav letošnje poletje je z več vidikov za fiat 500 še posebej posebno. Mineva namreč okroglih 60 let od predstavitve originalnega modela, hkrati pa tudi 10 let od predstavitve novodobnega fiata 500, že omenjenega »nepravega fiča«.
Ljudski mestni avto
Če želimo biti povsem natančni, je treba najprej omeniti, da je pred izredno uspešnima fiatoma 500 iz let 1957–1975 in dandanašnjim obstajal še en fiat 500. Izdelovali so ga med letoma 1936 in 1955, bolj kot po uradnem nazivu pa se je v zgodovino zapisal z imenom topolino, kar v italijanščini pomeni majhnega miška. Istega leta, v katerem so ustavili njegovo proizvodnjo, je na trg zapeljal prvi od njegovih naslednikov, že omenjeni večji fiat 600, dve leti pozneje pa torej še »pravi«, istoimenski: fiat 500. Ta je bil od svojega večjega brata, oba si je zamislil oblikovalec Dante Giacosa, krajši za 25 centimetrov in je v dolžino meril vsega 2,97 metra, obenem pa je bil cenovno dostopnejši, zato si je v Italiji pridobil naziv »ljudskega« avtomobila. Ker je bil ob tem v prvi vrsti namenjen za vožnje po ozkih ulicah, fiat 500 velja za enega prvih »mestnih« avtomobilov sploh, to pa je bil tudi razlog, da so ga kmalu za svojega vzeli tudi v mestih zunaj Italije. No, vsaj tisti, ki so ga lahko vozili. »Fiat 500 v meni prebudi čudovite spomine na otroške počitnice, ki sem jih preživljal pri sorodnikih v Italiji. K teti sem odšel vsako leto, in ker sem hitro rasel, sem se vsakič težje spravil na zadnji sedež njenega fiata 500. Dokler nekoč ni šlo več, saj sem bil zanj enostavno prevelik,« se na primer spominja britanski oblikovalec italijanskih korenin Paolo Feroleto.
Opisano pomeni, da si njegova teta zagotovo ni lastila fiata 500 prve serije – v osnovi je bil ta namreč zasnovan kot dvosedežno vozilo z dvojimi zadaj vpetimi, tako imenovanimi samomorilskimi vrati in šibkim, vsega 13-konjskim 0,5-litrskim motorjem, nameščenem v zadku. Ker se je varčevanje s stroški pri izdelavi poznalo tudi drugod, je bila prodaja na začetku pod pričakovanji, a so se pri Fiatu odzvali izjemno hitro in še decembra v prvem letu proizvodnje na trg poslali izpopolnjene različice z zadnjo klopjo, številnimi izboljšavami in močnejšim motorjem (15 KM). To je dalo prodaji zagon in takrat se je dejansko začela zgodba o uspehu.
Štiri milijone starih, dva novih
Čeprav na vse življenjsko obdobje originalnega fiata 500, ki so ga sprva zaradi že omenjenega topolina poimenovali »nuova 500«, gledamo z vidika ene same generacije, je res tudi, da so to vseskozi izboljševali in dopolnjevali. Prvič že leto po začetku proizvodnje z modelom 500 sport (21,5 KM), ki je bil prvi s kovinsko streho (prejšnji so imeli platneno) in hkrati prvi, ki je dosegel končno hitrost več kot 100 km/h. Prelomnico je predstavljal tudi model F leta 1965, s katerim so zaradi varnosti končno opustili samomorilska vrata, zaradi česar so se nekateri moški lastniki pritoževali, da nimajo več možnosti pravega pogleda na noge deklet, ko ta vstopajo in izstopajo iz avtomobila. Kmalu za tem se mu je pridružil še 500 L z modernejšo notranjostjo in ojačitvami na odbijačih, zadnja različica, ki so jo izdelovali med letoma 1972 in 1975, pa je bila 500 R. A nanjo je že močno in usodno vplival začetek prodaje novinca in še ene legende na tem prostoru – fiata 126 oziroma bolhce. Zaradi nje je prodaja 500 tako upadla, da Fiatu ni preostalo drugega, kot da proizvodnjo ukinejo.
Poleg opisanih izboljšav je v 18 letih proizvodnje fiat 500 dobil nekatere posebne karoserijske različice, od katerih je najbolj znana »karavanska« giardiniera, pa tudi furgoncino, tovorna različica slednje. Skupno so do leta 1975 izdelali več kot 4 milijone primerkov »originalnega« fiata 500, ki ga je prejšnji mesec ob 60. obletnici doletela tudi posebna čast – postal je del stalne zbirke v newyorškem Muzeju moderne umetnosti. »Čeprav je fiat 500 zaznamoval zgodovino avtomobilizma, hkrati tudi velja, da nikoli ni bil zgolj avto. V 60. letih obstoja je namreč presegel materialno pojavnost in prešel v kolektivno zavest kot ikona, zdaj pa je njegova umetnostna in kulturna vrednost še častno potrjena,« je ob tem povedal Olivier Francois, vodja znamke Fiat. In če že govorimo o 60-letni zgodovini, je prav, da spet omenimo njegovega naslednika, novega fiata 500, ki je na dobri poti, da se ga bomo čez 60 let spominjali tako, kot se danes njegovega predhodnika – ravno prejšnji mesec je namreč po desetih letih prodaje dosegel število dveh milijonov prodanih primerkov.
