Kulturni popotnik lahko te dni v Kostanjevici na Krki med idiličnimi nasadi jablan sreča več začudenih kravjih pogledov kot znakov človeške prisotnosti. A mirno mestece na otoku v Krkinem meandru se mu utegne z nekaj vztrajnosti – eno uro vožnje iz Ljubljane – hitro odkupiti. Ko se znajde pred veličastnimi stenami nekdanjega cistercijanskega samostana, kjer že več desetletij domuje Galerija Božidarja Jakca, si lahko upravičeno domišlja, da stoji več kot sto hrastovih skulptur s simpozijev Forma viva in devet stalnih razstav nekaterih velikanov slovenske umetnosti (Tone Kralj, Božidar Jakac, Bogdan Borčić…) tam samo zanj. In potem ga bo korak najbrž najprej gnal oceniti nekatere od trenutnih občasnih razstav – slikarska in večmedijska dela Tine Dobrajc, grafike Jožice Medle, fotografa Uroša Abrama in kiparja Dušana Tršarja.
O narodovi mitologiji
Razstava Velika dekleta ne jočejo ponuja ironična in ponekod že absurdna dela Dobrajčeve, ki razčesnejo sredico aktualne politične stvarnosti, narodove mitologije in reprezentacij družbenega spola, ki nesramežljivo polnijo zidove nekdanje samostanske cerkve. »Pogosto imamo tu kiparske razstave, zato na to razstavišče umestimo le tiste slikarje, ki imajo dovolj ustvarjalne moči, da res zapolnijo te stene,« pravi restavratorka galerije, Alja Fir. In v pogledu jezne deklice, ki iz monumentalnega krvavega platna bolšči s cvetlično avbo na glavi in debelo leseno palico v rokah, najdemo prav tak naboj. Če bi utegnila vznemiriti spokoj mladih parov, ki tu pogosto načrtujejo svoj poročni obred, naj se cerkve izogibajo še do 10. septembra. Čeprav Dnevnikova odprava priporoča prav nasprotno.
Družbeno angažirana je na razstavi Zrak, ki ga dihaš ti tudi Medletova, ki je svoje grafične liste razporedila po štirih prostorih Lapidarija in ki raziskuje soobstoj človeka in narave. »Na njenih grafikah velikega formata se prepletajo nizi antropogeneze, naravnih katastrof, posledic vojnih uničenj, industrializacije in človekovega vsakodnevnega bivanja znotraj dimenzij visoke tehnologije,« pojasnjuje kustosinja razstave Ines Vodopivec, a opozori tudi na lirično abstraktno metaforiko del. Ta je nemara še najbolj očitna v šestdesetih malih grafikah z zapisi verzov iz Visoke pesmi. Razstava se bo zaprla 29. avgusta.
Še kipar in fotograf
Še približno deset dni imajo za srečanje s kiparskimi stvaritvami večkrat nagrajenega Dušana Tršarja tisti obiskovalci, ki se bodo pomudili še v prvem in drugem nadstropju. Retrospektivno razstavo njegove zgodnje ekspresivne figuralike, skulptur iz fluorescenčnega pleksi stekla in neonskih svetil ter poznejših občutljivih plastik iz brona, ki se jih avtor loteva še danes, so v galeriji pripravili ob njegovi osemdesetletnici. Tršar je s Kostanjevico povezan že od študentskih let, večkrat je sodeloval na Forma vivi. Tudi mesto krasita dve njegovi javni plastiki, denimo znamenita štirna, v sklopu razstave pa je na ogled tudi film o kiparjevem življenju in delu.
V bližnji enoti galerije, v Lamutovem likovnem salonu, visi te dni še fotografska razstava Uroša Abrama. V Dialoških portretih je avtor upodobil vrsto naših sodobnih umetnikov, a je s postprodukcijo v fotografije vnesel pronicljive in pogosto duhovite motive, ki pričajo o individualnosti portretirančevega odnosa do sveta in ustvarjanja.
Za dve kepici sladoleda
Galerija Božidarja Jakca spada s 4500 kvadratnimi metri razstavnih prostorov in 9000 deli obsegajočo zbirko med naša največja razstavišča. V 76 odstotkih jih financira kulturno ministrstvo, občinskega denarja je za dobrih deset odstotkov, toliko pa pridobijo tudi zasebnih sredstev. Obenem načrtujejo širjenje in tudi nujno potrebno muzejsko kavarno, v kateri bo lahko predahnil od vsega lepega izčrpani obiskovalec. Za ceno le štirih evrov.
»Drago, drago,« je ob tem zatrdila mati štiričlanske izraelske družine Iris. Trenutno bivajo v sosednjih termah in so na spletu poiskali še kulturno ponudbo, motivi z razstave Tine Dobrajc pa so jih precej pretresli. Nekoliko več poguma je pokazala edina druga, francoska zasedba, ki zaradi družinskih vezi ta del države obišče vsaj enkrat na dve leti: »Radi pridemo, ker se tukaj tako posrečeno prepletajo starodavni zidovi in moderne skulpture.«
»Zaradi velikosti in starosti zgradbe je pri nas aktualna predvsem pomladno-poletna sezona, stalne razstave namreč pozimi niso ogrevane in so zato manj vabljive,« razlaga Firova odvisnost od vremena. Povprečno število obiskovalcev na letni ravni tako znaša približno 22.000 in v zadnjih letih raste; julija in avgusta je več kot pol tujcev, ki so nastanjeni v okoliških termah, pa mimoidočih kolesarjev in turistov iz Pleterij, sicer pa prevladujejo slovenski gostje. Veliko jih privabi park skulptur, na katerem od letos naprej kraljuje tudi zgovorna upodobitev prašiča kitajskega kiparja Meng Gaa. A da bi odkrili, kakšna je njegova zgodba, boste morali tudi sami na sprehod k humornim kostanjeviškim kravam.