Glavnino poletja Tereza, ki na Novi Zelandiji skupaj s fantom Žigom ustvarja in snema priljubljeno kuharsko oddajo Zdravo, Tereza, letos preživlja v Sloveniji, kjer se predaja počitniškemu duhu.
»Zelo sem pogrešala slovenska poletja, saj so res vroča. Na Novi Zelandiji poletne temperature dosegajo največ štiriindvajset stopinj Celzija, kar pomeni, da smo zvečer v jopicah in dolgih rokavih. Pogrešam to, da sem lahko ves dan v oblekici. Zato bom ostala zvesta svojemu načrtu – enostavno bom redno skakala iz slovenskega v novozelandsko poletje!« zaupa Tereza.
V teh vročih dneh se najbolje počuti v družinski počitniški hišici v Mariboru, kjer ima njena mami zelenjavno gredico in polno sadnih dreves. Pravi počitniški dnevi, preden odleti na Novo Zelandijo, so tako zanjo povezani s poletnim kuhanjem z najboljšimi slovenskimi sestavinami in crkljanjem pri mami.
Kot pravi, se tako v slovenskem kot novozelandskem domu vselej počuti absolutno fenomenalno: »Tu in tam dobivam najboljše cukre, ker sem ravno toliko časa v obeh državah, da ni nikoli dolgčas. Slovenijo pogrešam zaradi njenih kulturnih lepot, arhitekture, predvsem pa neverjetno dobre kulinarike. Pogrešam domače kozje sire, jogurte, skute, raznorazne štruklje, gibanice in zavitke. Nova Zelandija pa je bogata z nedotaknjeno naravo in plažami, kjer lahko ob koncih tednov deskamo na valovih. Takrat se vselej odpeljem tudi do bližnje tržnice, kjer točno vem, katera zelenjava in sadje prihajata iz domačega, neškropljenega okolja.«
Indonezijska nostalgija
Svojo popotniško žilico je Tereza podedovala po mami, televizijski voditeljici in novinarki Barbri Drnač. V družinskem krogu so veliko potovali že od njenih malih nog. Zadnja leta Tereza zelo rada potuje sama, v določene kraje pa še raje s fantom, zaupa.
Vseh celin sveta še ni videla, je pa do zdaj obiskala že ogromno držav, ki jih ne bi mogla našteti na prste. Najbolj nore izkušnje je bila lansko leto deležna na sanjskem Baliju in otočkih Gili. Pravi, da nikoli ne bo pozabila tamkajšnjega gostoljubja, norega dirkanja s skuterji in deskanja na valovih. Seveda pa se ji je v spomin kot veliki gurmanki vtisnila tudi odlična sveža hrana, poudari avtorica kuharske knjige.
Kot izkušena popotnica se Tereza na potovanja nikoli ne pripravlja fanatično. Malce si prebere, kaj vse je vredno ogleda, predvsem pa si v vodniku označi, kje so dobre restavracije, kavarne in tržnice. Tako najbolje začuti določen kraj – skozi njihovo kulinariko in okuse.
Nasploh je kulinarika, soglaša Tereza, eden najpomembnejših segmentov turizma. »Če ta ni v redu, ne bom navdušena nad krajem, ki ga obiščem,« je odločna.
Na prav vseh svojih rajžah po svetu sledi svoji filozofiji in se tako tudi prehranjuje. Najraje se prepusti tradicionalni kulinariki gostiteljev in obeduje pri domačinih, saj se tako najbolj poveže s tamkajšnjo energijo. Tradicionalno pripravljena hrana je tudi dokazano najbolj zdrava, poudarja.
Adrenalin da, nevarnosti ne
Je kakšna popotniška izkušnja, na katero je Tereza še posebej ponosna? »Mogoče ravno ta, ko sem se odločila, da pripravim kovčke in odidem na izobraževanje v Los Angeles. Zaradi te odločitve se je moja kuharska pot povzpela eno stopničko višje,« razmišlja sogovornica.
Da jo vselej najbolj prevzame odkrivanje neznanega, ne mara pa občasnega občutka nevarnosti, Tereza ne skriva. »Mlade popotnice se včasih hitro znajdemo v kakšni ne ravno prijetni situaciji,« je jasna.
Zase pravi, da ni tip popotnika, ki bi se namerno izpostavljal nevarnosti, zato si kakšnih res nevarnih krajev niti ne želi obiskati. Pa vendar svetlolaski nepozabnih popotniških vtisov ne manjka. Tudi kaj neprijetnega se ji je že pripetilo.
V Santa Monici je videla kar nekaj grozovitih stvari: »Živela sem namreč v bolj nevarnem predelu, kjer mi je brezdomec začel metati steklenice v glavo, spet drugič pa mi je nekdo sledil.« Na veliko srečo se je vse končalo brez kakšnih travmatičnih posledic.
Brez posledic in z zgolj nepozabnimi vtisi pa se je zaključila tudi Terezina izkušnja v Las Vegasu. Tudi znoreti se je treba vsake toliko in odplesati vso noč, se spominja. Prijetni spomini jo vežejo tudi na Kreto, kjer sta jo razvajala Savina Atai in njen zaročenec Giorgos. »Nikoli ne bom pozabila okusov grške domače hrane in prelepih plaž.«
Sanje o novih veščinah
Svoj letni oddih je letos Tereza razkropila po dnevih. Malo je delala, malo potovala, pravi. Čas v Evropi je dodobra izkoristila, bila je v Berlinu, Köbenhavnu, Rimu, Budimpešti in Dubrovniku.
Na vprašanje, kaj ji je ljubše – morje ali hribi, Tereza izpostavi hribe. Ne mara gneče na plažah, na Novi Zelandiji je namreč vajena, da so plaže popolnoma prazne. Natrpana hrvaška obala je v teh dneh ne zanima, raje se poslužuje hoje v hribe, kjer naredi nekaj zase in se nadiha svežega zraka.
Pogled v prihodnost? Če bi imela neomejeno časa in denarja, bi jo najraje popihala v Peru na Macchu Picchu, Bolivijo, Kolumbijo in na Kubo.
Pa še nekaj je – Terezina do zdaj neuslišana želja je enoletna ali dvoletna avantura samo z nahrbtnikom, kjer bi se učila kulinaričnih veščin po svetu. In glede na njene sposobnosti, pogum in optimizem verjamemo, da ji bo to v prihodnje zagotovo uspelo!