Izjemnost dramskega besedila Gospoda Glembajevi, prvega iz cikla o družini Glembay, v katerem je Miroslav Krleža leta 1928 seciral zagrebško meščanstvo pred prvo svetovno vojno, je tako nevprašljiva, da je celo v ostankih tega, kar smo nekoč imenovali splošna kultura, dobil poseben in hkrati mračen status. Vsaka nova uprizoritev torej vzbudi veliko zanimanje širokega kroga ljudi, tudi tistih, ki sicer sploh ne hodijo v gledališče. To seveda potrjuje tezo o latentnem malomeščanstvu, ne le hrvaškem, ki v mitu o družini, katere bogastvo temelji na zločinu, vidi le neko nejasno »boljšo preteklost«. Četudi je Krleža zanikal zgodovinsko in dejstveno podlago, so Glembajevi postali mit, iz katerega se je rodil znak. Na žalost danes še jasnejši znak kot kadar koli prej v svoji skoraj stoletni zgodovini.
Večni vir interpretacij
Na ta znak, ki je avtorsko izjemno gost, so mnogi lepili svoje interpretacije z neprikrito željo, da bi ga raztopili do jedra in v njem odkrili še kaj novega. Samo v minulih desetih letih se ga je lotila vrsta uveljavljenih režiserjev regije: od Branka Brezovca na Reki, Jagoša Markovića v Beogradu, Ivice Buljana v Ljubljani do Vita Tauferja v Zagrebu. Tem se je zdaj, na Dubrovniških poletnih igrah s produkcijo, ki je hkrati prva izvedba te drame v mestu z velikim M, pridružil še Zlatko Sviben.
Zlatko Sviben, ta samozatajevalni umetnik, profesor in potnik, ki je kariero začel v 70. letih v avantgardni skupini Kugla glumište, je prejel številne nagrade in je režiser, ki nikakor ni to, kar rad pove o sebi, namreč provincialen; v resnici je mojster minucioznih iger na mizansceni, ki se zaveda časa in prostora igre ter vseh pomenov, ki jih ta lahko proizvede, ne zaveda pa se povsem krhkosti svojih konstrukcij, še posebno tega ne, da vse, kar nastane v gledališču, v prvi vrsti temelji na človeškem materialu. Dubrovniški Glembajevi so zato vrhunski dramaturški konstrukt, premišljen do zadnjih podrobnosti, in hkrati predstava, ki se komajda drži skupaj med širokimi ilustrativnimi gestami in neizenačenostjo igralske izvedbe.
Dubrovnik si Glembajeve zasluži
Krleža tudi sicer, z izjemo velikih uspehov, ki jih je dosegel Georgij Paro z Aretejem in Kolumbom pred več kot štirimi desetletji, ni pogost gost repertoarjev skrajnega hrvaškega juga in ravno zato si Dubrovnik zasluži Glembajeve, ne glede na njihovo branje. Razlog za to je skoraj vsak segment tega dramskega družinskega kompleksa: od incestuoznosti do mračne erotike, bogastva in njegovega izvora do diplomacije in umetnosti, zaprtosti in posledične idejne, infrastrukturne ali genetske gnilobe. Pa vse do povorke mrtvecev, ki bolj ali manj vidno spremlja vsakega človeka, kako torej ne bi Mesta s takšno zgodovino, slavo in miselnostjo. Prav neverjetno je, da tega doslej ni nihče videl in da se ambientalno gledališče, na katero so igre tako ponosne, še vedno prepogosto razume le kot naravna scenografija kamnov, vegetacije in morja.
To uzrtje potrjuje že sam izbor lokacije. Predstave režiser ni umestil na enega izmed klasičnih in splošno znanih reprezentativnih dubrovniških scenskih prostorov, ampak v Umetniško galerijo, natančneje v palačo, ki jo je v tridesetih letih prejšnjega stoletja zgradil bogati ladjar in ki je že sama po sebi glembajevska. Ob tem je tudi zares galerija, tako da škandalozno družinsko zgodovino, ki jo drama podaja skozi portrete, prav nič naključno nagovarjajo in dopolnjujejo tudi številna platna iz zbirke, še posebno tista, ki jih je naslikal prav po meščanskih portretih znan Vlaho Bukovac. Ta prepoznavanja in sorodnosti so boljši del Svibnove predstave, tako kot tudi njegova odločitev, da dosledno izpelje odmik od samodejno vsiljenega realizma, kar uspeva pretanjeni scenografiji Lea Vukelića, ne pa tudi melodramskim vložkom z rutinsko glasbo Zlatka Tanodija in zgolj na trenutke nadahnjeni koreografiji Staše Zurovca. Veliki adut predstave je beograjski veteran Predrag Ejdus v vlogi starega Glembaja, pa tudi Mijo Jurišić iz ansambla splitskega HNK v vlogi Leona, ki vse do konca vzdržuje težo protagonista. Trikotnik bi morala skleniti Anja Šovagović Despot kot baronica Castelli, a jo je ta najbolj zaželena ženska vloga hrvaške dramatike preprosto obšla.
Dubrovniški Glembajevi zato niso vse, kar bi lahko bili, a nikakor niso nezanimivi. Ne nujno kot predstava za gledalce, ampak ob njih in za njimi. Zato se ne bi smeli čuditi, če bi v Dubrovniku kmalu zrasel kakšen Hotel ali vsaj Villa Glembay.