»Gospodarstvo zagotovo lahko prenese zvišanje plač, saj je gospodarska rast izjemna. Zato upam, da se bo učinek zvišanja plač v javnem sektorju prelil tudi v zasebni sektor,« je po podpisu sporazuma dejal Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja, in s tem okrcal premajhno aktivnost sindikatov zasebnega sektorja pri plačni politiki.
Plače v številnih dejavnostih so namreč kljub ugodnim gospodarskim kazalnikom in čedalje višjim dobičkom podjetij nizke; v gradbeništvu znašajo v povprečju 840 evrov neto, v trgovini na drobno 834, v gostinstvu 762, v zasebnem varovanju celo le 702 evra. Povprečna neto plača v zasebnem sektorju je v zadnjem letu nominalno porasla za 2,3 odstotka, realno, ob upoštevanju inflacije, pa zgolj za 0,4 odstotka.
Sindikati tarnajo nad nerazumevanjem delodajalcev
Ladi Rožič, podpredsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in generalni sekretar Zveze sindikatov trgovine, pravi, da so razmere v gospodarstvu povsem drugačne kot v javnem sektorju. »Javni sektor ima zgolj enega delodajalca, mi v trgovini pa 15.000, pri čemer v številnih podjetjih nimajo niti sindikata.« Čeprav so v pogajanjih letos sicer dosegli nekajodstotno zvišanje plač, se to, kot opozarja Rožič, v denarnicah ne bo kaj prida poznalo, saj bo veliko delavcev še naprej pod minimalno plačo. Več upanja za izboljšanje razmer polaga v naraščajoče pomanjkanje delovne sile (samo v trgovini bi jih potrebovali med 4000 in 5000), saj v njih ljudje zaradi nizkih plač in vse daljšega delovnega časa nočejo več delati.
Še slabše so razmere v dejavnosti zasebnega varovanja, kjer nimajo niti kolektivne pogodbe. Po besedah Majde Marolt, predsednice Sindikata komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami (SKVNS), se bodo pogajanja, s katerimi bi sploh lahko določili najnižje osnovne plače, začela konec meseca. Stavk v tej dejavnosti doslej še ni bilo, saj med zaposlenimi ni prave povezanosti, pa tudi zato, ker jih večina dojema zasebno varovanje le kot začasno zaposlitev.
Stavk skorajda ni tudi v gostinstvu. Po besedah Karmen Leban, generalne sekretarke Sindikata gostinstva in turizma Slovenije, so po petih letih lani vendarle začeli pogajanja o višjih plačah in novem plačnem modelu, ki pa so se končala neuspešno. Pogajanja bodo znova obnovili konec tega meseca.
Jeseni pogajanja o novi plačni politiki
Ob pričakovanjih, da bodo delodajalci zaradi vse večjega pomanjkanja delavcev preprosto prisiljeni v zviševanje plač, se sindikati zavzemajo predvsem za modernizacijo plačnega sistema in dvig najnižje osnovne plače na raven minimalne plače. Izhodiščne plače v prvem tarifnem razredu so namreč v nekaterih dejavnostih celo nižje od 400 evrov bruto. Delo želijo pravičneje ovrednotiti tudi s spremembami minimalne plače, kjer se zavzemajo, da bi z nje izvzeli vse dodatke.
Delodajalske organizacije zahtevam sindikatov nasprotujejo. »Zvišanje vrednosti prvega tarifnega razreda na raven minimalne plače bi stroške dela po posameznih dejavnostih povečalo za od 45 do 86 odstotkov. To bi ogrozilo na deset tisoče delovnih mest in zmanjšalo mednarodno konkurenčnost Slovenije,« opozarja Bojan Ivanc, glavni analitik na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). Podobno naj bi veljalo za minimalno plačo, ki bi se ob izvzemu vseh dodatkov prav tako zvišala za več kot deset odstotkov. »Že njena sedanja višina, ki dosega kar 60 odstotkov povprečne plače, v številnih regijah omejuje ali celo onemogoča zaposlovanje, ob tem pa razmerje minimalne plače do povprečne plače ne motivira zaposlenih na zahtevnejših delovnih mestih.«
V GZS se strinjajo, da je treba plačni sistem prenoviti, a tako, da bi postal bolj fleksibilen in bi bilo možno ob gospodarskih krizah plače tudi znižati. »Višja rast plač bi na kratek rok sicer res zvišala gospodarsko rast, a za ceno večjega znižanja delovnih mest ob naslednji recesiji, ki jo statistično gledano lahko pričakujemo že v nekaj letih,« pravi Ivanc.
