Hrenove korne knjige hranijo v zbirki rokopisov redkih in starih tiskov v NUK in so pri nas najpomembnejši ohranjeni glasbeni rokopisi s konca 16. in začetka 17. stoletja. Muzikolog dr. Klemen Grabnar iz Muzikološkega inštituta ZRC SAZU pravi, da so zelo dobro ohranjene. Kar četrtino skladb najdemo samo v tej zbirki in so reprezentativen izbor raznolikega liturgičnega repertoarja, ki je bil takrat priljubljen v notranji Avstriji. V šestih knjigah so skladbe italijanskih in franko-flamskih skladateljev, denimo Orlanda di Lassa, Philippeja de Monteja in Giovannija Pierluigija da Palestrine; služile so v liturgične namene.
Knjige prišle kot dar
»Gre za nekakšen panevropski repertoar,« meni Grabnar. To je bila takrat tudi edina glasba, ki so jo javno izvajali, danes pa velja za pozabljeno. Menda so na prelomu v 20. stoletje eno od maš iz kornih knjig izvedli v ljubljanski stolnici, v osemdesetih letih 20. stoletja pa je že nastal posnetek Misse Osculetur me Orlanda di Lassa. Glasovni zvezki iz istega obdobja, v katere se Grabnar poglablja zdaj in jih tudi hranijo v NUK, so ohranjeni v nepopolni obliki.
Korne knjige so v last ljubljanskega škofa Tomaža Hrena prišle kot darilo sina enega od zapisovalcev knjig v graški delavnici, kjer so jih očitno pisali pod vodstvom graškega dvornega basista Georga Kugelmanna. To je razvidno iz posvetila v eni od knjig iz leta 1616, ugotavlja muzikolog Grabnar, ki je iz teh rokopisov doktoriral. »V zbirki sem našel tudi zapise, recimo kratke responzorije oziroma večglasne koralne napeve, ki bi jih lahko dopisali kje drugje kot v Gradcu, morda celo pri nas v takratni sostolnici v Gornjem Gradu.« Gre sicer za velike kodekse, knjige, iz katerih so pevci in inštrumentalisti hkrati brali in izvajali glasbo.
To zgodnje obdobje je dobro raziskano, pravi raziskovalec, iz drugih obdobij pa se vsake toliko v arhivih odkrije kaj na novo. Recimo srednjeveški koralni kodeksi v kakšni evropski knjižnici, ko s provenienco ugotovijo, da so izšli iz našega prostora. »Kakšnega neodkritega Mozarta pa najverjetneje ni, čeprav se v arhivih nedvomno najdejo zanimivi skladatelji.«
Zgodbe iz arhivov
Tudi dr. Gregor Pompe z muzikološkega oddelka filozofske fakultete trenutno ždi v glasbenih arhivih, ker na novo piše zgodovino glasbe 20. stoletja. In tako je naletel na skladbo Lucijana Marie Škerjanca iz leta 1926, ki je bila še neizvedena in tako netipična za Škerjančevo v tistem času konservativno skladateljsko pisavo, da je najprej presenetila njega, potem pa še mnoge druge, ko so jo slišali na letošnjih Slovenskih glasbenih dnevih. Neizvedenih del v slovenski glasbi je po arhivih še ogromno, je prepričan Pompe: »Mnogo skladb je še v rokopisih, torej še niso notno izdane. Težko pa se je prebijati skozi različne jezike, neberljive pisave.«
Včasih pa je trud v arhivu z zanimivim odkritjem tudi poplačan. Pompe je tako v zvezi z Gorenjskim slavčkom postavil novo tezo. Foerster je opereto prvič napisal leta 1872 za natečaj dramatičnega društva, po skoraj 25 letih pa jo je leta 1896 predelal v opero. Pompe pa je v NUK »odkril« fragmentarno, torej tretjo različico Gorenjskega slavčka, ki je po njegovem mnenju morala nastati med preostalima dvema oziroma že kmalu v letih po nastanku operete.
Na tujem je v 90. letih zelo odmeval zaplet okrog najdbe Simfonije v E-duru Hansa Rotta. Rott je bil sošolec Gustava Mahlerja na Dunaju. Napisal je simfonijo v wagnerjanskem slogu in jo poslal na natečaj, kjer je bil na čelu žirije Brahms. Ker je bil glasbeni Dunaj takrat razklan med Brahmsom in Wagnerjem, Rott s simfonijo ni bil uspešen. To ga je do te mere potrlo, da je najprej zapadel v depresijo, potem pa je kmalu, pri 26 letih umrl. »Pozneje se je izkazalo, da je to partituro vrsto let pri sebi doma hranil Mahler in iz nje prepisoval celotne pasuse v svoje simfonije, le da jih je kot dirigent obrtno znal bolje rešiti. Ko so Rottovo simfonijo izvedli v Ljubljani, je po koncertu veliko poslušalcev reklo, da je skladatelj pokradel ideje Mahlerju. Pa je bilo ravno obrnjeno,« pravi Pompe.
Prepovedana glasba
V arhivih najdemo tudi kar nekaj glasbe, ki je bila v določenih obdobjih in ideologijah prepovedana. V 20. stoletju so denimo nacisti z razstavo o izrojeni umetnosti (Entartete Kunst) in nato še o izrojeni glasbi (Entartete Musik), kamor so uvrstili tudi Schönberga, ki je bil tako ekspresionist kot Žid, za več desetletij »označili« določene glasbenike. Ko je založba DECCA v devetdesetih izdala serijo Decca Entartete Musik, je javnost za večino skladateljev prvič slišala.
Ideologije so krojile tudi usode in ustvarjalnost ruskih skladateljev, denimo Šostakoviča, Prokofjeva in Hačaturjana, čeprav so ravno to skladatelji, ki jih danes edine poznamo iz tega obdobja. »Slovenska oblast pa očitno nikoli ni dojela moči glasbe, zato tudi nadzor ni bil pretiran. V arhivu ljubljanske Opere sem našel izjemno malo političnih agend. Sodeč po skladateljskih opusih so tako pred vojno kot po njej v glavnem pisali glasbo, ki je bila sprejemljiva za vse,« ocenjuje Pompe.
