Romunski novi val je v začetku tega tisočletja »zaslovel« s temačnim in neizprosnim naturalizmom cineastov, kot so Cristi Puiu, Cristian Mungiu ali Corneliu Porumboiu, ki portretirajo bližnjo preteklost-sedanjost romunske družbe v podivjani tranziciji, »novi novi val« romunskega filma pa v zadnjih letih sodobno Romunijo portretira tudi skozi njeno bolj oddaljeno zgodovino, sicer večinoma še vedno v okvirih avtorskega filma, a s širšo paleto žanrskih orodij.
Tak se kaže tudi obravnavani tretji celovečerec Raduja Judeja, ki se odpira kot klasičen vestern, le da Indijance zamenjajo cigani, šerife bojarji, v kočijah pa potujejo ruski ali turški popotniki, ki so si v tistem času prehodno delili oblast nad Vlaško. Epska in epopejska razsežnost filmskega teksta, kot ga pogledu narekujejo širokokotni cinemaskopski kadri vesterna, ki ustoličuje in mitologizira temeljni kamen ameriške zgodovine, pa Judu – kljub temu da bi obravnavani čas dogajanja lahko veljal za podobno ključno točko romunske zgodovine – uporabi v postmodernističnem smislu, torej z dobro mero ludizma, ki vodi v intertekstualni preplet in tako zapelje gledalčev pogled v drugačen filmski tekst. Tu ni klasičnega črno-belega dvoboja med nosilcema pozitivnih in negativnih vrednot. Birič in njegov sin sicer potujeta s pravično nalogo pregona, zasledovanja pobeglega cigana, sužnja, ki je menda okradel bojarja. A ga ujameta že v prvi polovici, kar prestavi ključni prizor filma v druge podobe: klimaks filma, »zaključni spopad« je prizor, v katerem gospodar kaznuje sužnja – za kazen, ker je spal z njegovo ženo, ki je to celo sama spodbudila (in torej ni kradel). Odrezani, mlahavi falus na koncu še bolj poudari režiserjevo metodo karnevalizacije in z njo smeha.
Smeh, ki bi ga površno lahko označili tudi kot črni humor, večkrat naslavlja rasizem (Judje, cigani) in druge vrste nasilja, a deluje predvsem kot sprostitev in kritika skozi očišče sodobnega gledalca. V tem kontekstu so gostobesedni dialogi posejani z mnogo pregovori in ljudskimi modrostmi, ki v karnevalsknem ne delujejo kot stilizacija (tako Bravo! presega žanr zgodovinske kostumske drame), v že omenjeni odsotnosti odločilnega dvoboja pa v središče stopi pot junakov, kar nas približa žanru filma ceste, s klasično potjo odraščanja in medgeneracijskega prenosa znanja. A v svetu, kjer se mladi še učijo, da je Zemlja ploščata, zveni naš smeh tragično – horizont je kljub prostranstvu pustinje zaprt kot rabelaisovska freska, kjer svetloba razsvetljenega humanizma zgolj ošvrkne obraz prihodnje preteklosti naslednje generacije, za katero se še vedno zdi, da bo verjetno sledila dvoglasno uporabljeni pohvali »Bravo!«, ki je v tem trenutku še vedno beseda gospodarja – suženj ostane nem oziroma se momljaje umakne iz kota filmskega kadra.