»Kje na svetu lahko v pol ure ubežiš iz prestolnice v objem čudovitega gorskega kotička, ki te v hipu umiri, ohladi in ti zbistri misli?« se hkrati sprašuje in zaveda njegove neprecenljive vrednosti zapisovalka ljudske dediščine Dušica Kunaver, ki jo na Kamniško Bistrico vežejo tudi nepozabni spomini na mladost. Zlasti na leta po drugi svetovni vojni, ko se je pogosto ves razred dijakov odpravil na celodnevni izlet iz Ljubljane v Kamniško Bistrico.
»Ni bilo avtomobilov, še asfalta ne, naša kolesa pa so bila stara in zdelana in smo se morali vsake toliko časa ustaviti, da smo komu zakrpali predrto zračnico. A je bilo vredno. Izleti v kraje ob izviru reke in jezera, kjer je živel zmaj, so burili našega duha in domišljijo,« je na deževen dan, ki ju z vnukom Gregorjem ni odvrnil od izleta, vzneseno pripovedovala Kunaverjeva. Prav lani je zapisala kamniškobistriško ljudsko pripoved Zmaj in Vrtomir in jo predstavila v domu v Kamniški Bistrici. Še najbolj ji je všeč, da se Kamniška Bistrica skozi desetletja skoraj ni spremenila in ob vznožju mogočnih Kamniških planin nikoli niso zrasle moderne stavbe. Kot nekdanjo učiteljico in ljubiteljico ljudskega izročila pa jo skrbi, da tudi tod ne znajo dovolj izkoristiti izvirnih legend in ljudskih pripovedk, ki bi obogatile turizem. Še bolj pa jo moti, da se pri nas že najdejo šole, kjer učenci ne znajo več zapeti niti Na planincah.
Deset stopinj hladneje
Ob vročih koncih tednov se v Kamniški Bistrici tare obiskovalcev. »Pa saj ni čudno, ko pa so temperature za kakšnih deset stopinj nižje kot v mestu. Temperatura jezera je le šest stopinj Celzija, poživi pa tudi sveži gorski zrak. Poleg tega je Kamniška Bistrica kot ukrojena za izhodišče v visoke gore, čeprav se je mogoče naužiti visokogorskega občutja tudi brez naporov vzpona, ki ga starejši in bolni pogosto ne zmorejo,« pripoveduje oskrbnica planinskega doma v Kamniški Bistrici Martina Kremperl. Medtem ko mogočno gorovje gostom nasiti dušo, v koči s stoletno tradicijo poskrbijo še za okusna krepčila za telo. Pripravljajo jim obvezne planinske enolončnice pa žgance in štruklje, divjačinski golaž, postrvi, družine rade posežejo po nedeljskih kosilih. To so pravzaprav vedno najbolj hvaležni gostje, saj se jim nikoli ne mudi. Otroci se razigrano podijo po travnatem igrišču, privlači jih otroška žičnica, radi božajo oslička Mono in Bora, ki sta njihova ekološka kosilnica, se pošali Martina Kremperl in nadaljuje, da pa se nekaterim planincem in kolesarjem vedno mudi, tudi v največji gneči, ko imajo vsi polne roke dela in pladnjev. Še zlasti težko je ob vikendih, ko štirje zaposleni v kuhinji in vsega trije v strežbi res ne zmorejo delati čudežev. Vsaj dva natakarja bi še potrebovali in upam, da ju bomo kmalu zares dobili, zavzdihne Kremperlova.
Grintovec kot vzpon na Triglav
»Ob vikendih se promet začne že kmalu po 4. uri, parkirišče je polno, še preden smo odprti. Včasih se mi zdi, kot bi mimo koče peljala avtocesta,« pravi oskrbničina hči, bolničarka Alenka, ki čez vikend priskoči na pomoč v strežbi. V domu imajo tudi prenočišča, ki pa zaradi skupne prhe danes marsikomu niso več všeč, potoži oskrbnica, ki ji ni prav, da nekateri v pričakovanju hotelske ponudbe vihajo nos nad domačnostjo in snažnostjo koče z vsak dan sveže opranimi in na roke zlikanimi rjuhami. Gostje, nekateri med njimi jih obiskujejo že leta, večinoma prenočijo le eno noč. Toliko, da se lahko navsezgodaj zjutraj povzpnejo na Grintovec, kar dokaj številnim hrvaškim in srbskim planincem pomeni podobno kot nam vzpon na Triglav. Med tujimi obiskovalci je veliko tudi Čehov, Italijanov, Francozov, Angležev, Nemcev, Nizozemcev…
Sprememb v Kamniški Bistrici na srečo ni veliko, le da postajajo čedalje bolj obiskana kolesarska meka, pravi oskrbnica. V lepem vremenu k njim na izjemno okusno izvirsko vodo, kavo, limonado ali pivo prikolesarijo kolone iz Ljubljane, Kamnika, Domžal in še od kod. Veliko kolesarjev in pohodnikov se rado vrača, tako da jih v domu znajo postreči, še preden naročijo. Imajo pa tudi goste, ki jih obiskujejo iz roda v rod.
Čiste vode
»Za ta lep kraj sva izvedela na youtubu. V resnici je še lepši,« prepričljivo povesta Madeleine Espinosa in Sami Kodia iz francoskega Arrasa. V Slovenijo sta prišla za dva tedna, bila sta že v Ljubljani in Kamniku, pred drugimi cilji pa bosta dva dni uživala v Kamniški Bistrici, saj ljubita naravo in pohodništvo. »Midva imava pa danes čas in sva se v Kamniški Bistrici oglasila na poti mimo Motnika na počitnice v Kranjsko Goro,« sta povedala Dušanka in Rudi Rehar iz Petrovč in priznala, da se zavedata, kakšno srečo imamo Slovenci, ker imamo še tako čudovito neokrnjeno naravo in čiste vode. Če bi bilo le malce topleje, bi se Dušanka, ki je pogumno zakorakala v mrzlo Kamniško Bistrico, še skopala, saj je vendar prišla na Plažo ob vznožju žičnice na Veliko planino in kampa Alpe, čeprav ni bila ravno prepričana, da Plaža upravičuje svoje ime. Družina Škerbot iz Voličine, ki bo v kampu Alpe preživela ves teden, si Plaže še ni ogledala. Prvi dan so se odpravili na izlet k slapu Orglice, med tednom bodo večkrat obiskali Veliko planino, raziskovali okolico in predvsem veliko igrali košarko in badminton, sta povedala Ksenja in Marko s sinovi Najem, Ninom in Nilom. Dež jih ni zmotil, so si pa med alpskima hišicama Planika in Murka omislili začasno streho, da so lahko zunaj tudi skupaj zajtrkovali. Kot pravijo, je v lesenih hiškah čudovito spati, kot na taborjenju, in vse diši po smoli.
