Strinjam se z Markovo primerjavo. Že na izvidnici sva spoznala, da v tej steni ni lahko preplezljive smeri, in to se je potrdilo tudi junija, ko smo se odločili, da poskusimo v po našem mnenju najatraktivnejši liniji.
Prezelj je povedal, da je bil na prejšnjih dveh odpravah, na Hagšu in Čero Kištvar, naravno sproščen, brez pohlepa po plezalskem presežku in da so prav zato uspeli lepi vzponi. Kako je bilo s tem na Ardžuni?Zdi se mi, da nihče od nas ne hodi več na odprave z željo po plezalskih presežkih. To se morda potrjuje s tem, da se odločamo za manj znane cilje, ki ne zagotavljajo odmevnosti že pred odhodom. Prednost pred prepoznavnostjo oziroma razvpitostjo cilja dajemo avanturi, ki omogoča sproščen in spontan pristop.
Ali ste pred odpravo vzpostavili stik s katerim od poljskih alpinistov, ki so prek zahodne stene preplezali leta 1983 najprej na južni, pozneje pa še na glavni vrh Ardžune?S poljskimi plezalci nam ni uspelo vzpostaviti neposrednega stika, verjetno se nismo dovolj potrudili. Smo pa imeli informacijo, kje so plezali.
Kar 1400-metrsko kombinirano smer Vse ali nič ste ocenili kot izjemno zahtevno, z ED+. Najvišjo stopnjo francoske šeststopenjske lestvice ste še zvišali. Lahko pojasnite, kakšno plezanje to pomeni?Ocene v alpinizmu niso absolutno dejstvo, ampak so to, kar pomeni izraz – ocene. Naša smer leži na težko dostopnem terenu, z zahtevnim pristopom in sestopom, plezanje pa je tehnično zahtevno. Težavnost smeri je v takšnih stenah seveda močno odvisna od razmer, ki se lahko med različnimi sezonami in različnimi letnimi časi močno razlikujejo. Zato je verjetnejše, da bodo morebitni ponavljavci smer izkusili drugače, kot smo jo mi. Osebno mi je bolj kot ocena smeri pomembna njena linija. Ta je v primerjavi z oceno absolutna.
Kako ste prišli do imena smeri?Slovenski bralci bodo razumeli, če razložim takole: v rokah nismo držali najboljših kart (vremena, počutja, razmer…), pa smo vseeno napovedali valat in uspeli. Lahko bi igrali previdno in za smer vzpona izbrali kakšno linijo, ki bi ponujala večjo verjetnost za uspeh, vendar nam to ne bi prineslo iskrenega zadovoljstva. Zato smo se, čeprav z manjšimi možnostmi za uspeh, odločili, da poskusimo v najbolj impresivni liniji.
Plezali ste dva dneva in pol, dvakrat ste bivakirali. Kje je bilo najtežje, ste lahko v plezanju tudi uživali? Zakaj ste se odločili za spust po vrvi po smeri vzpona?Med plezanjem v takšni steni se brez dvoma sprehodiš čez široko paleto čustev, tudi uživaš lahko. Za spust smo se odločili, ker je bila ta možnost najhitrejša in po naši oceni najvarnejša. Ardžuna je strm in kompleksen hrib z vseh smeri in sestop po drugi smeri bi močno podaljšal turo, tega pa si v danih vremenskih razmerah nismo mogli privoščiti.
Aleš Česen je povedal, da so bili ključ smeri trije raztežaji, ki ste jih preplezali na začetku drugega dne vzpona. »Povsem navpični, na nekaterih mestih previsni požlejeni kombinirani svet, osem ur aktivnega plezanja, prav vsak meter je bil borba zase.« Je bilo za vas kje drugje še težje, vas je bilo strah?Strinjam se z Aleševo oceno. Menim, da te mora biti pred večjimi vzponi vsekakor malo strah, saj strah zviša raven koncentracije, ki je pri takšnih vzponih izredno pomembna. V tem smislu me je bilo vsekakor strah. Ni pa bilo strahu pred neuspehom in nedoseženim vrhom. S tem sem razčistil na odpravi leta 2015.
S Prezljem in Česnom ste uigrana plezalska naveza. Kako si delite plezalske vloge, kako ste si jih na Ardžuni?Res smo se dobro ujeli, kar pomeni, da ni potrebe po predhodnem dogovarjanju, kdo bo kje in kaj plezal kot prvi in kdo kot drugi. Vodi tisti, ki se v tistem trenutku in v tistem terenu najbolje počuti.
V Kištvarski Himalaji ste slovenski alpinisti v zadnjih letih priplezali dva zlata cepina, najvišje mednarodno priznanje (Aleš Česen, Luka Lindič in Marko Prezelj septembra 2014 s prvenstveno smerjo v severni steni Hagšuja; vi, Prezelj, Hayden Kennedy in Manu Pellisier pa oktobra 2015 s prvenstveno smerjo v vzhodni steni Čero Kištvarja). Ali pričakujete za vzpon na Ardžuno novo priznanje? Kaj vam osebno pomeni zlati cepin?Veliko več mi pomeni iskrena čestitka stanovskega kolega kot medijsko spromovirano priznanje. Ko spoznaš zakulisje zlatih cepinov, se z njimi pač ne moreš več trkati po prsih.
Prezelj je po zahtevnosti vzpon na Ardžuno uvrstil višje kot vzpon na Hagšu – zaradi objektivne izpostavljenosti in vremenskih razmer, v katerih ste plezali. Kaj menite vi (v primerjavi s Čero Kištvarjem)?Čero Kištvar je bil s svojo vzhodno steno kompleksnejši plezalski izziv, saj sama linija smeri ni bila tako jasna, kot je bila na Ardžuni. Prehodi so se na Čero Kištvarju odpirali med plezanjem, medtem ko je že pogled s sosednjega hriba linijo v zahodni steni Ardžune povezal v celoto. Na Ardžuni je večji izziv od Čero Kištvarja pomenilo vreme, ki nas je prisililo, da dobesedno do ure natančno izkoristimo namenjen čas.
Prezelj je povedal, da se mu tako natančen izkoristek časa za izvedbo vzpona v tridesetih letih odpravarstva še ni zgodil. Kaj menite, da je vzrok, da vam je uspelo ujeti pravi trenutek – sreča, usoda, na izkušnjah in znanju utemeljene prave odločitve?Seveda bi lahko temu rekli tudi sreča. Srečo imamo vsi, kako jo izkoristimo, pa je drugo vprašanje. Ko se je nasmehnila nam, smo bili pripravljeni in še vedno dovolj motivirani, da smo ji lahko vrnili nasmeh.
»V posebno veselje mi je bilo deliti odpravarsko navdušenje z alpinistoma, ki sta vodilna predstavnika svoje generacije,« je dejal Prezelj. Kaj bi lahko vi rekli o Marku?Meni je v veselje deliti odpravarsko navdušenje z vodilnim predstavnikom modernega alpinizma na sploh. Mislim, da se naši značaji odlično dopolnjujejo in niso konfliktni, zato smo se imeli fino.
Prezelj je že po lanski izvidnici tudi dejal, da je v Kištvarju plezalskih ciljev vsaj za tri odprave. Ste se začeli dogovarjati že o naslednji odpravi ali vas kot naslednji plezalski cilj zanima kaj drugega?Mislim, da je s tremi odpravami mislil le za območje, ki nam ga je uspelo videti med lansko izvidnico. V Kištvarski Himalaji je plezalsko zanimivih ciljev ogromno. Po navadi se res že na zadnji odpravi dogovarjamo o novih ciljih. Ideje tudi tokrat so, konkretnih ciljev pa z moje strani še ne. Po takšni odpravi prija malo zadihati in spustiti možgane, kar se plezalskih ciljev tiče, na pašo.
