Število protestantov in katoličanov se je lani v Nemčiji zmanjšalo za več kot pol milijona. Po podatkih, ki sta jih nedavno objavili vodstvi evangeličanske in katoliške cerkve, se je lani število protestantov zmanjšalo za 325.000, na 21,9 milijona, število katoličanov pa za 225.000, na 23,6 milijona (vseh Nemcev je 82 milijonov).
Statistika je zgovorna
Vendar so voditelji obeh cerkev zadovoljni s temi številkami. Sklicujejo se na zmanjševanje števila Nemcev (ki je sicer veliko počasnejše) in poudarjajo, da je izstopov manj kot leta 2015. »Veselimo se, da skoraj tretjina prebivalstva naše države pripada katoliški cerkvi,« je tako dejal tajnik nemške škofovske konference. Govornik evangeličanske cerkve pa je poudaril, da danes ljudje sami in povsem svobodno odločajo o svoji pripadnosti krščanski cerkvi, ter dodal: »Lani se je 99 odstotkov članov evangeličanske cerkve odločilo, da ji bodo ostali zvesti.«
Za vodilne v obeh cerkvah je tudi pomembno, da je leta 2016 število krstov in vstopov drugače kot leta 2015 preseglo število izstopov. Tako lani kot predlani so po protestantsko krstili 205.000 otrok in odraslih, a leta 2015 je iz evangeličanske cerkve izstopilo 210.000, lani pa 190.000 Nemcev.
Vendar pa nobena od obeh cerkev ne pove, zakaj števila krstov in vstopov ne primerja s številom umrlih. Lani je namreč umrlo 340.000 članov evangeličanske in podobno število pripadnikov katoliške cerkve. Optimistično razmišljanje obeh cerkev je morda res v skladu z duhom evangelijev, po katerih je Jezus »luč, ki sveti v temi« (Janez, 1,5), o ljudeh, ki »so bolj ljubili temo kakor luč«, pa prav tako Janez pravi, da so njihova dela zla (3,19). A obstajajo tudi gola statistična dejstva, ki nimajo ničesar opraviti z optimizmom in pesimizmom, dobrim in zlim. Tako je tudi pri podatku, da sta obe cerkvi v Nemčiji od padca berlinskega zidu izgubili kar 13 milijonov članov; danes je tam njunih pripadnikov še vedno 55 odstotkov, leta 2005 pa jih je bilo 62 odstotkov.
Še leta 1951 so člani obeh krščanskih cerkev predstavljali 96,4 odstotka prebivalstva Zahodne Nemčije. Ta odstotek se je nato v Zvezni republiki Nemčiji zmanjševal, najbolj leta 1990 z združitvijo, saj je v Vzhodni Nemčiji tedaj manj kot 40 odstotkov ljudi pripadalo evangeličanski ali katoliški cerkvi (še leta 1949 jih je 92 odstotkov). Najbrž bodo kristjani že leta 2030 verska manjšina v Nemčiji.
Neverni člani cerkve
Poudariti velja, da se število katoličanov in protestantov določa predvsem na podlagi tega, koliko Nemcev plačuje cerkveni davek. Zanimivo je, da se je ta davčni prihodek obeh cerkev kljub manjšemu številu članov lani povečal na rekordno vsoto, in sicer zaradi povečanih prihodkov Nemcev. Katoliška cerkev je od tega davka lani dobila več kot šest milijard evrov, evangeličanska pa 5,5 milijarde evrov.
Med člani obeh cerkev, ki plačujejo davek, pa je zelo veliko takšnih, ki se nimajo za verne v tradicionalnem smislu in ne iščejo stika z bogom. Velikokrat sta vsebina njihove vere in njihova predstava o bogu – s stališča obeh največjih nemških cerkev – nepravoverni in zmedeni. Kar precej je tudi takšnih članov obeh cerkev, ki so povsem brezbrižni do verskih vprašanj, tako da sploh ne verujejo in nimajo nobene predstave o bogu, niti takšne, da bi lahko vsaj zanikali njegov obstoj.
Nemški katoličani in še bolj protestanti večinoma ne verjamejo v vstajenje od mrtvih, kar je glavni del krščanskega nauka. Komaj štirje odstotki protestantov in deset odstotkov katoličanov se udeležuje nedeljskega bogoslužja, torej gre za podoben odstotek kot v Franciji, kjer gre k nedeljski maši štiri odstotke ljudi, medtem ko to versko dolžnost opravi vsaj vsak deseti Slovenec. Ker pa se vera in obisk maše prenaša predvsem s staršev na otroke, je treba glede na to, da oboje še naprej upada pri odraslih mlajše in srednje generacije, pričakovati, da bo čez 20 let še veliko manj vernih v tradicionalnem smislu in še veliko manj rednih udeležencev nedeljskih maš.
Tako sta glavna vzroka za upadanje števila vernikov katoliške in protestantske cerkve po eni strani večletni proces odmiranja vere in vsakršne vezi z župnijo, sploh s cerkvijo, ki jima posameznik uradno pripada, po drugi pa pedofilski in drugi škandali, kot je bil tisti s škofom Franz-Petrom Tebartz-van Elstom, ki si je gradil nov škofovski sedež, vreden 30 milijonov evrov.
