»Zelo mi je žal zaradi tega, kar se je zgodilo. Tudi spati ne morem, včasih se od tega zbujam. Dobil sem tudi tablete, antidepresive,« je svoj današnji zagovor začel 21-letni Ljubljančan Jan Kočić, ki je 20. marca pozno zvečer na Celovški cesti z audijem A7 do smrti zbil 20-letno kolesarko Ino G. Tožilstvo mu očita, da je z vsaj 120 kilometri na uro na Celovški cesti prevozil rdečo luč, in ga preganja zaradi kaznivega dejanja nevarne vožnje. Mlademu Ljubljančanu grozi do 12 let zapora, vendar Kočić krivdo zanika.
Danes je zatrdil, da je v semafor zapeljal skozi zeleno luč, ki jo je videl goreti že od daleč. Tudi sicer Kočić ocenjuje, da je kritičnega večera vozil »normalno«. »Ne morem oceniti natančno koliko, ampak 120 kilometrov na uro zagotovo ne,« je pričal na sodišču. Ko je zapeljal v križišče z Bravničarjevo in Korenčanovo ulico, je zbil kolesarko. Pojasnil je, da se je vse zgodilo tako hitro, da ni imel časa reagirati. Naenkrat je imel vetrobransko steklo skoraj pri glavi, sprožila se je tudi zračna blazina, tako da ni nič videl. Zaviral ni ne pred trčenjem ne po trčenju, temveč je le trdo držal volan, dokler se avto ni ustavil. Nato je stopil iz avta in s prijateljem Jasminom D. tekel do poškodovanke. Povedal je, da ji je potipal utrip na vratu. Takrat je bila še živa.
Toda žal ne dolgo, saj ji reševalci niso več mogli pomagati in je umrla na kraju nesreče. Trčenje je bilo namreč tako zelo silovito, da je Ino G. odbilo 50 metrov po zraku, nato pa je še 15 metrov drsela po tleh.
Kupil nov telefon za morebitne priče
Kočićevo zgodbo je danes s svojim pričanjem potrdil tudi njegov prijatelj Jasmin D., ki je sedel na sopotnikovem sedežu. Skupaj sta se vračala iz fitnesa Laguna, po njunih besedah sta skozi zeleno luč zapeljala že v križišče pred usodnim trčenjem. Naslednji dan sta po okolici nesreče polepila pozive pričam. Kočić je dejal, da ga je nato še poklicala neka ženska in mu rekla, da ga je videla peljati skozi zeleno luč. Toda z njo se ni nikoli dobil, saj je moral prej v pripor. Njene telefonske številke ali imena ne ve, za nameček pa ga ni klicala na telefon, ki so mu ga ob aretaciji nekaj dni po nesreči zasegli, temveč na drug telefon, ki si ga je tedaj kupil prav zaradi morebitnih klicev prič.
Nekaj neznank je imelo tudi včerajšnje pričevanje Jasmina D., čigar majica je bila na hrbtu vedno bolj mokra od potu. Jasmin D. je v celoti pritrdil Kočićevemu zagovoru in dejal, da sta vozila največ 80 kilometrov na uro (omejitev je 70 kilometrov na uro). Jasmin D. pa se je začel zapletati, ko ga je okrožni sodnik Marjan Pogačnik povprašal, od kod sledi kokaina v njegovi krvi v času nesreče. Povedal je, da je bil nekaj dni pred tem na zabavi, ker je njegov prijatelj dobil otroka – ni pa vedel, kako se prijatelj Elvis piše, niti kje stanuje. Tudi zabava je potekala na nekem parkirišču v Fužinah, tako da jih ni nihče videl. Od vseh prisotnih se je spomnil le še imena prijatelja Adisa Č., pa tudi zanj ne ve, kje natančno živi. Sicer pa da je tedaj prvič v življenju poskusil »eno majhno črtico«.
Tako Kočić kot tudi Jasmin D. sta trdila, da ju policisti niso po nesreči ničesar vprašali, češ »da jim je vse jasno«. Kočića so nato hoteli zaslišati na policijski postaji, kjer pa se je branil z molkom. Tudi Jasmin D. je šele pri Kočićevem odvetniku Benjaminu Peternelju napisal izjavo in jo nesel overit na upravno enoto.
Izvedenci vztrajajo
Pogačnik je danes zaslišal sodne izvedence dr. Nika Čertanca, Franca Koslja in Jožeta Škrilca, pri čemer zadnji niti ni na seznamu izvedencev, tako da je kot strokovnjak za digitalno forenziko avtomobilskih računalnikov pred pričanjem moral še priseči.
Čertanc je še vedno prepričan, da je Kočić vozil 120 kilometrov na uro ali hitreje. Priznal je, da gre le za oceno, saj zavornih sledi, ki so najbolj zanesljiv parameter, ni bilo. Povedal je, da je hitrost izračunal na podlagi lege kolesa (82 metrov od kraja trčenja), saj se mu je to zdelo najbolj relevantno. Oseba se lahko namreč od avtomobila odbije pod različnimi koti, v različni višini in podobno. Je pa Čertanc povedal, da je izbral srednjo vrednost in da so odstopanja pri izračunih lahko tudi 20-odstotna. Koselj, ki so ga v preiskavi angažirali policisti, je naračunal hitrost ob trku 110 kilometrov ali več, kar je izračunal na podlagi položaja ponesrečenke.
Skriti audijevi podatki
Tretji izvedenec Škrilec je pojasnil, da je hitrost ob trčenju od 102 do 105 kilometrov na uro naračunal glede na položaj zaustavitve avtomobila. Ob trku je avtomobilski računalnik namreč ugasnil pogonski agregat, tako da avtomobil ni mogel več pospeševati. Strokovnjak za prebiranje računalniških podatkov v avtomobilih je dejal, da ta izračunana hitrost velja, če Kočić do zaustavitve ni prav nič zaviral, sicer pa bi bila lahko tudi višja.
Sodišču je pojasnil še, da je v Kočićevem avtomobilu zapisan tudi natančen podatek o hitrosti ob trku (potreben je zaradi sprožitve zračnih blazin), vendar se do njega ne da priti. Ti podatki so namreč kodirani. Po besedah Škrilca je v ZDA dešifriranje, za kar morajo poskrbeti proizvajalci, obvezno že od leta 2013, v Evropski uniji pa bo morda postalo obvezno šele prihodnje leto. Zdaj je treba prositi proizvajalce za vsak primer posebej. Škrilec je opisal, da so te podatke dobili ob smrti mladih mariborskih nogometašev in tudi po hudi nesreči, ko sta dve dekleti po trku zgoreli v avtomobilu. Toda odvisno je od znamke avtomobila. Po besedah Škrilca je to »dešifracijo« podatkov na primer pri renaultih mogoče dobiti relativno hitro in za okoli 1200 evrov, pri audijih pa se čaka pol leta in stroški so približno desetkrat višji. »Audi ima svojo filozofijo in zelo neradi dajejo te podatke,« je komentiral Škrilec.
Sojenje se bo nadaljevalo avgusta.
