Z letošnjim letom je puljski filmski festival ukinil programski svet, ki so ga v minulih treh letih sestavljali trije člani, in ponovno uvedel funkcijo umetniškega direktorja festivala. Na ta položaj se je vrnil Zlatko Vidačković, nekdanji sodelavec stranke HDZ, ki je kot umetniški direktor že deloval med letoma 2005 in 2013. Težko je reči, ali je letošnji program, ki se je izkazal za nekoliko medlega, posledica spremembe v programskem vodstvu. Dejstvo pa je, da v letošnjem izboru filmov v mednarodnem programu festivala v Pulju ni nikakršne novosti, presenečenja ali redkosti, na katero ne bi naleteli že marsikje drugje: UčiteljicaJana Hřebejka je denimo v festivalskem obtoku že več kot leto dni (na Liffu so ga prikazali lani); nikakršno presenečenje ni niti Lady Macbeth, ki je v Ljubljani že v redni kinematografski distribuciji.
Na mladih film stoji
Nekoliko bolj zanimiv je program filmov hrvaške produkcije, v katerem pa položaj rešuje najmlajša generacija ustvarjalcev. Prvi med njimi je zagotovo Igor Bezinović, režiser, ki smo ga doslej poznali predvsem po delno eksperimentalnih, pronicljivih in duhovitih kratkih filmih, četudi je že leta 2012 v Kinodvoru predstavil svoj celovečerni dokumentarni film Blokada, ki spremlja študentsko zasedbo Filozofske fakultete v Zagrebu. Njegov igrani prvenec Kratek izlet, ki ga letos predstavlja v Pulju, je pravzaprav križanec med igranim in dokumentarnim filmom ter je trdno umeščen v Istro in življenje tamkajšnje generacije dvajset-in-nekajletnikov, ki kolobarijo od enega festivala do drugega in se v življenju posvečajo predvsem banalnim, površinskim in kvaziintelektualnim premislekom in pogovorom o življenju, ljubezni in umetnosti; vsaj, dokler se na izletu ne pokvari avtobus in so se prisiljeni peš odpraviti na pot v neznano – po istrskem podeželju. V trenutku, ko »urbani« popotniki prvič naletijo na podeželane (in film iz poldokumentarnega prvič prestopi na povsem fiktivno raven), se v Bezinovićevi režiji pokažejo vzporednice z njegovim prejšnjim delom, predvsem bolj eksperimentalnimi, polamaterskimi kratkimi filmi, v katerih hrvaško družbeno realnost z vsemi kulturnimi posebnostmi, tudi takšnimi, ki so za sodobni liberalni diskurz povsem nesprejemljive, hkrati odtujeno beleži, se nad njo navdušuje in se ji posmehuje. S Kratkim izletom se Bezinović izkaže kot izjemno obetaven filmski avtor, saj pokaže, da zna neprisiljeno združevati različne sloge, pripovedne moduse in eksperimentalne filmske elemente s klasičnimi.
Zelo zanimiv je gotovo tudi film Strojevodjev dnevnik srbskega režiserja in scenarista Miloša Radovića, ki so ga prikazali v programu hrvaških manjšinskih koprodukcij. Gre za črno komedijo o strojevodjih, ki naj bi, statistično gledano, v svojem življenju praviloma nenamerno povozili od petnajst do dvajset ljudi – bodisi samomorilce bodisi ljudi pod vplivom alkohola ali drog, ki zatavajo na tire. Zgodba o »nedolžnih množičnih morilcih in njihovih življenjih« se osredotoči na Ilijo, ostarelega strojevodjo, ki nekega dne vlak komaj pravočasno ustavi pred desetletnim dečkom, ki poskuša narediti samomor, nato pa ga vzgoji v svojega sina, ki mu da vse, kar lahko – razen dovoljenja, da bi tudi on nekega dne postal strojevodja. Črni humor in stilizirana pripoved se v filmu Strojevodjev dnevnik odlično povežeta; največji adut filma pa so zagotovo njegovi liki, še zlasti protagonist Lazarja Ristovskega, ki deluje osupljivo resnično – četudi tako smešno kot tragično – in zagotovo predstavlja enega najprepričljivejših filmskih nastopov v regiji v zadnjem času. Strojevodjev dnevnik so lani izbrali za srbskega kandidata za oskarja za tujejezični film.
