Relativno mladi francoski predsednik Emmanuel Macron se vse od majske izvolitve poskuša uveljaviti v vlogi vrhovnega poveljnika vojske. Takoj na začetku mandata je denimo obiskal francoske vojake v Maliju. Morda si za to prizadeva še nekoliko bolj, ker je prvi francoski predsednik, ki vojske ni nikoli služil. Toda ravno generali so tisti, ki mu zdaj povzročajo velike preglavice, ker se upirajo varčevanju v že tako slabo opremljeni vojski. Vrhunec spora se je zgodil s sredinim odstopom načelnika generalštaba, generala Pierra de Villiersa.
Huda zagata s primanjkljajem
Vse se je začelo s programskim govorom premierja Edouarda Philippa v začetku julija, v katerem se je odmaknil od Macronovih predvolilnih obljub o znižanju davkov. Sledile so ostre kritike ekonomistov, da Francija znova zamuja priložnost za odločnejše spodbujanje gospodarske rasti. Zato si je Macron potem premislil in se odločil za znižanje davkov predvsem za podjetja in bogate, deloma tudi za nižji in srednji sloj, ne pa za upokojence. S tem pa je moral sprejeti tudi zmanjšanje proračunskih prihodkov in posledično izdatkov, saj ima Francija že deset let hude težave s proračunskim primanjkljajem. Letos bo v EU morda celo edina, kjer bo presegel mejo treh odstotkov BDP. To bi za Macrona predstavljalo predvsem velik politični problem, saj bi tako izgubil avtoriteto v EU, kjer Francija ne bi mogla imeti vodilne vloge ob boku Nemčije.
Manj prihodkov zaradi nižjih davkov je prineslo potrebo po krčenju izdatkov. Pri vojski bi to po Macronovih načrtih pomenilo 850 milijonov evrov nižji proračun, tu pa se mu je uprl general de Villiers, ki je 12. julija v parlamentarnem odboru za obrambo vzkliknil: »Nihče me ne bo j....!« Macron potem ni imel druge možnosti, kot da uveljavi avtoriteto politike nad vojsko. Toda to je storil na precej netakten način in je de Villiersa pred vso vojsko ponižal, ko mu je neposredno in grobo sporočil, da se mora podrediti njemu, to pa za povrh storil na predvečer 14. julija, državnega praznika, ko se poveličuje vojska, ki je v Franciji ena najbolj priljubljenih institucij.
V ozadju tiči vprašanje varnosti
Zdaj, po de Villiersovem odhodu, je vojska jezna na Macrona. Danes je sicer storil prvi korak k spravi z generali, ko je slovesno obljubil, da bo prihodnje leto povišal vojaški proračun z 32,4 na 34,2 milijarde evrov. A tudi ko se bo jeza vojske ohladila, bo za 39-letnega predsednika ostalo vprašanje, kako naj reši protislovje med majhnimi sredstvi, ki jih ima na razpolago vojska, in velikimi zunanjepolitičnimi ambicijami Francije, ki je tudi jedrska sila in je prisotna v številnih nemirnih predelih sveta, veliko bolj kot katera koli druga članica EU. Prav ta problem je v ozadju sedanjih napetih odnosov med generali in Macronom.
Sicer je Francija že nekajkrat v zgodovini imela prevelike ambicije. Tako je vsa ureditev Evrope po prvi svetovni vojni, tudi ustanovitev Jugoslavije, temeljila na Franciji kot poroku novih držav in novih mej. Teh novih držav in mej pa ob krepitvi nacistične Nemčije Francija ni branila. Tokrat sicer morda ne gre toliko za velike ambicije Francije, ampak predvsem za nujnost boja proti terorizmu, deloma zato, ker vojaki s tem namenom patruljirajo tudi znotraj Francije. O tem je govoril že prejšnji predsednik François Hollande, ki je dal prednost reševanju varnostnih problemov javnofinančnimi. O tej dilemi se bo moral Macron slej ko prej izjasniti.
