»Ali je bil na nedavnem vrhu G20 en sam predsednik, premier ali predstavnik kake države, ki bi si vzel minuto časa in prosil (kitajskega predsednika) Xi Jinpinga, naj osvobodi Liu Xiaoboja? To moramo vedeti.«
Tako se je spraševal kitajski pesnik Bei Ling, ustanovitelj neodvisnega kitajskega PEN kluba. Bil je prijatelj Liuja, literata, oporečnika in Nobelovega nagrajenca, ki je pred dnevi umrl zaradi hude bolezni in bil skoraj do smrti v zaporu.
Novica o Liujevi smrti je potrla tiste, ki na Kitajskem zagovarjajo človekove pravice, saj disidenti v njegovi usodi vidijo dokaz velike odločenosti Pekinga, da obračuna z njimi. Predvsem pa so spričo končne usode enega najpomembnejših kitajskih borcev za človekove pravice obupani zato, ker je Kitajska postala v svetu tako pomembna, da se Zahod, ki je nekoč od režimov po svetu zahteval izpustitev Vaclava Havla, Nelsona Mandele in Andreja Saharova, ni upal odločno posredovati za Liujevo izpustitev. Pred desetimi dnevi na vrhu G20 v Nemčiji skoraj niso več omenjali človekovih pravic. Ni več prave volje, da bi se izvajal tovrsten pritisk na Kitajsko.
Le Nemčija malce dvignila glas
Nekaj dni pred njegovo smrtjo so sicer zunanji ministri zahodnih držav zahtevali od Pekinga, naj upošteva Liujevo zadnjo željo, da zapusti Kitajsko. A le Nemčija si je drznila malce bolj zvišati ton, Francija in Velika Britanija pa ne. »Za njiju so pač gospodarski interesi pomembnejši,« je dejal Liao Yiwu, kitajski pisatelj in disident, ki od leta 2011 živi v Nemčiji.
Ameriški predsednik Donald Trump je na primer še prejšnji teden na hongkonški televiziji Phoenix na vse pretege hvalil kitajskega predsednika kot »prijatelja«, »velikega voditelja«, »človeka, kot je treba«, ki »hoče Kitajski dobro«. Francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je dober poznavalec Machiavellija, je – tudi tik pred G20 – Xija slavil »kot velikega voditelja našega sveta, ki je na tem, da izvede izjemno pomembne in ambiciozne reforme, pomembne tako za kitajsko družbo kot gospodarstvo«. Oba pa sta v zadnjih tednih zelo dobro vedela, kako slabo je Liujevo zdravstveno stanje in da mu kitajske oblasti ne dovolijo odhoda v drugo državo, čeprav to zahteva.
Na Kitajskem zbrisan s spleta
Kitajske oblasti so tudi na spletu onemogočile vsako omenjanje Liuja, potem ko je v četrtek v starosti 61 let umrl za rakom na jetrih. Liu je postal znan leta 1989, ko je prekinil svoja predavanja na newyorški univerzi Columbia, da bi lahko sodeloval na demokratičnih protestih na pekinškem Trgu nebeškega miru, kjer je nato s svojim posredovanjem preprečil še hujše prelivanje krvi. Naslednje desetletje je večinoma preživel v zaporu. Pozneje je bil nekaj časa predsednik neodvisnega kitajskega PEN kluba. Nato je dobil Nobelovo nagrado za mir, a ni mogel ponjo v Oslo, ker so ga kitajske oblasti dve leti prej kot pobudnika listine 2008 – s katero je 300 kitajskih intelektualcev zahtevalo demokratizacijo države – znova zaprle.
Žena, ki je od leta 2009 v hišnem priporu, ga vse do junija, ko je bil že na smrt bolan, ni mogla obiskati. Ko so mu bili dnevi šteti, je vztrajno zahteval odhod v tujino le zato, da bi soprogi, ki bi odšla z njim, omogočil prostost.
Malo pred smrtjo so Liuja prepeljali v bolnišnico, ker so se oblasti ustrašile, da bodo odgovorne za njegovo smrt v zaporu. To bi še poslabšalo ugled režima, ki je sicer v gospodarskem smislu uspešen, poleg tega se mu zaradi novega ameriškega izolacionizma odpirajo velike priložnosti v svetovni politiki, v resnici pa se je represija na Kitajskem po prihodu na oblast Xi Jinpinga leta 2012 le povečala. Xi hoče kitajsko gospodarstvo še bolj odpreti svetu, zavzema se za boj proti segrevanju ozračja, a doma v kali zatre vsako opozicijo, tudi najbolj miroljubno, kakršno je predstavljal Liu Xiaobo.
