Druga polovica leta bo na področju nacionalnih razpisov zelo pestra, vendar pa bodo tudi že poletni meseci zelo delovni, pravijo v podjetju Tiko pro, specializiranem za svetovanje in pomoč podjetjem pri pridobivanju sredstev iz skladov EU. Trenutno so odprti trije za podjetnike zelo zanimivi razpisi – dva za raziskave in razvoj (na področju lesa in na področju strategije pametne specializacije) in eden za sofinanciranje daljinskega ogrevanja na obnovljive vire, pojasnjuje Katja Ajdnik, vodja projektov v podjetju Tiko pro.
Zelo razgibana bo tudi jesen, ko bo objavljenih več nacionalnih razpisov, denimo za subvencije za naložbe v predelavo in trženje kmetijskih proizvodov, za prvo predelavo lesa, za naložbo v gozdarske tehnologije, sredstva za vzpostavitev in nadgradnjo elektronskega poslovanja ter za prenovo poslovnih procesov. Jeseni pa bo tudi zadnji čas za prijavo na razpise programa Obzorje 2020.
V Tiko pro pričakujejo, da bo za slovenska podjetja najbolj zanimiv SME-inštrument. »Njegov namen je namreč podpreti vse inovativne projekte, ki izkazujejo visoko stopnjo razvoja, rasti in internacionalizacije. Razpisan septembrski in novembrski rok za fazo I, katere cilj je priprava študije izvedljivosti, bo dopolnil še oktobrski rok za fazo II – slednji pa bo zanimiv za tiste, ki želijo izdelati prototip, ga testirati in pripraviti za vstop na trg,« podjetjem, ki bi jim prišla prav sredstva za razvoj na tem področju, pojasnjuje Ajdnikova.
Zanimanja veliko, strahu pred prijavo pa tudi
Doma bo medtem država največ pozornosti namenila podjetnikom v problemskih območjih z visoko brezposelnostjo. Slovenski podjetniški sklad bo že septembra objavil razpis P2R za spodbude za zagon podjetij v Pomurju, Mariboru z okolico, Pokolpju in Zasavju za leti 2018 in 2019. Na voljo bo 4,8 milijona evrov nepovratnih sredstev oziroma največ 40.000 evrov za dve leti poslovanja podjetja. Gre za razpis, s katerim želi gospodarsko ministrstvo do leta 2023 podpreti vsaj 200 mladih podjetij, država pa zadnja leta veliko vlaga tudi v (večje) začetne investicije drugih podjetij v omenjenih problemskih območjih.
In očitno je zanimanja za te subvencije, letos je država za tri razpise namenila dobrih pet milijonov evrov, veliko. V podjetju Tiko pro namreč opažajo, da tovrstni razpisi za investicije žanjejo veliko pozornosti in se nanje prijavi veliko podjetij. Mnogim pri pripravi razpisne dokumentacije pomagajo tudi oni, zato vedo, zakaj ministrstvu za gospodarstvo ne uspe razdeliti vseh razpisanih sredstev.
Dejstvo je namreč, da želi država spodbuditi tista podjetja, ki imajo zdravo sredino, dober potencial in jasno zastavljeno strategijo razvoja, podjetja na omenjenih področjih pa imajo mnogokrat že v osnovi težave pri poslovanju in zato ne izpolnjujejo glavnih pogojev za prijavo na razpis, je poudarila Ajdnikova.
Prav tako je bilo na primer pri zadnjem razpisu v Mariboru nujno najeti kredit s kombinacijo nepovratnih sredstev, kar je prijavo še toliko bolj zakompliciralo, saj je podjetje moralo pridobiti sklep banke ter pripraviti celotno dokumentacijo v manj kot enem mesecu, na komplicirane birokratske zahteve še opozarjajo v Tiko pro. Zato se številna podjetja ne upajo spopasti z zahtevno razpisno dokumentacijo, bodisi zaradi strahu pred neznanim ali pa že imajo izkušnjo s črpanjem sredstev, ki ni bila preveč pozitivna, je dejala Katja Ajdnik.
Iz Evrope bi lahko počrpali mnogo več
A nič drugače ni z evropskimi razpisi, ugotavljajo v podjetju. Slovenska podjetja namreč še vedno (pre)redko izkoriščajo možnost prijave na razpise EU, saj je bilo slovenskih prijav v program Obzorje 2020 v zadnjih treh letih 1091, kar je zgolj 1,5 odstotka vseh prijaviteljev. »Zanimiv je tudi podatek, da so slovenska podjetja v treh letih v Bruslju zaprosila za 1,4 milijarde evrov, kar prav tako pomeni le 0,8 odstotka vseh zaprošenih sredstev,« je nadaljevala Katja Ajdnik, ki zato ocenjuje, da ima Slovenija na tem področju še ogromno neizkoriščenih možnosti, ki bi lahko pripomogle k (hitrejšemu) gospodarskemu razvoju države.
Sploh zato, ker so evropski razpisi navadno enostavnejši od domačih, predvsem pri implementaciji, dodaja sogovornica. »V Bruslju poročaš o poteku projekta, in ko se projekt konča, ni dodatnih zahtev. V Sloveniji pa je treba o finančnih rezultatih poročati še pet let po koncu projekta, in letos se je na primer zgodilo, da so številna podjetja vračala sredstva, ker niso dosegla načrtovane dodane vrednosti na zaposlenega, in to kljub temu, da so zaposlovala v večjem številu, kot je bilo načrtovano, in je to tudi vplivalo na dodano vrednost na zaposlenega,« je primer neprilagodljivega birokratskega sistema države navedla Ajdnikova.