Namesto da bi bil osrednji spomenik tudi umetniška stvaritev in promocija slovenske umetnosti, smo dobili brezosebno in brezoblično gmoto s priloženim navodilom za uporabo. Po naključju sem bil na dan odkritja v Lendavi in si ogledal tudi stalno razstavo stvaritev našega rojaka Györgyja Zale, ki je avtor milenijskega spomenika na Trgu herojev v Budimpešti. Kakšna razlika!
Da je rešitev nacionalnega spomenika vojnim žrtvam še en zgrešen projekt oziroma dosežek predsednika Pahorja, kažejo tudi odzivi njegovega »botra«, predsednika SDS (zdaj je dokončno jasno, da so sanje o spravi prazne), da o drugih negativnih odzivih niti ne govorim. Pravzaprav se mi predsednik Borut smili, saj si niti predstavljati ne morem, kako lahko človek s tako težko popotnico sploh mirno spi. In če pomislim še na prihajajoče volitve, kjer bo skušal predstaviti arbitražni sporazum, novi spomenik v Ljubljani, vsiljeni skupni spomenik domobrancem in partizanom v Karlovici in še kaj za svoje velike dosežke, potem res...
In še nekaj: narod, ki kaj da nase, postavi spomenike, na katere je ponosen in ki jih s ponosom kaže tudi tujcem. To naj bi bil svečan dogodek in praznik za vso državo, ne pa da se ob neugledni uri v dopustniškem času zbere komaj tisoč povabljenih in naključnih udeležencev.
Pri tem spomeniku bodo zagotovo stalni gostje dvom, zgražanje in nelagodje. O občutkih ljudi, ki stanujejo v sosednjem objektu in so jim namesto odprtega pogleda na trg ponudili sivo betonsko gmoto, pa predsednik Pahor tako in tako ne razmišlja.
Srečo Knafelc, Krvava Peč