»Najprej bom pobral nekaj papirja na Metelkovi, potem pa lahko pridem do vas, seveda,« se je prejšnji teden hitro prilagodil Tim Bučar, ki po prestolnici vedno hiti s kolesom. Nasmejan mladenič je imel tisti dan še toliko večji nasmeh, ko je pred Dnevnikom zapolnil vse kotičke zaboja na kolesu s starimi časopisi. V zadnjih tednih je prav odpadni papir tisti, ki ga najbolj razveseli, saj si je zadal, da bo z njegovo pomočjo do januarja dosegel zanj zelo pomemben cilj.
Najljubše so mu palačinke
Če ste že spoznali Tima, je bilo to verjetno na katerem od ljubljanskih festivalov, kjer je navduševal s svojo specialiteto: palačinkami. Na tovornem kolesu pripelje s seboj žar in plinsko jeklenko, več litrov mase in doma narejene nadeve. Navadno se pred njim hitro naredi dolga vrsta, saj si vsi nenadoma zaželijo z dobro voljo pripravljenih palačink. »So tudi moja priljubljena jed, sploh odkar jih sam pečem. Nisem se jih še naveličal,« pove 25-letnik, ki z okroglimi rumenimi dobrotami razveseljuje tudi pozimi.
Peka palačink gre Timu izvrstno od rok, čeprav ima težave s prijemom. Te so posledica redke genetske bolezni, ki se imenuje apertov sindrom. Zanj je značilno, da povzroči spremembe v razvoju kosti lobanje in obraza, lahko pride tudi do zraščenih prstov na rokah in nogah. Velik del otroštva je zato Tim preživel v bolnišnici. »Do leta 2008 sem imel 15 operacij, večinoma v Parizu. Ločili so mi prste na rokah, kolikor je šlo, ter spremenili obliko desnega stopala, tako da lahko normalno hodim.«
O razmeroma nepoznani bolezni, s katero naj bi se v Sloveniji doslej rodilo osem oseb, govori brez zadržkov. Tako je bilo vedno tudi v družinskem krogu in danes je zelo hvaležen staršem. »Če kdo pozna ali ima otroka z apertovim sindromom, me lahko kadar koli kontaktira,« poudari.
Priprave na prihodnost
Ko je Tim končal srednjo šolo za računalništvo, so doma ustanovili Zavod za razvoj socialne vključenosti Odprte karte. »Bil sem na zavodu za zaposlovanje in nisem želel dobiti črne pike, se pravi delati na črno. Rekel sem, da bo treba nekaj narediti, ker če ne bom zdaj legalno delal, ne bom nikoli.« Prav zaradi takšnega proaktivnega odnosa pa niti ni dolgo ostal brezposeln. Prek projektnega učenja za mlajše osebe se je vključil v Zavod BOB. Oni so tudi zaslužni, da ga je prevzela peka palačink, ki so se izkazale za enega od učinkovitejših pristopov do mladih na javnih površinah.
A čeprav trenutno ima zaposlitev, že razmišlja, kaj bo po izteku enoletnega obdobja. »Načrt je, da naslednje leto v celoti presedlam na zavod in delam samostojno. Rad bi se počasi pripravil na to, da ne bo potem panike,« zrelo razmišlja mladi Ljubljančan, ki svoje načrte tesno veže na kolo.
Dostava palačink, dostava hrane, prevoz stvari… Za vse to nujno potrebuje primerno kolo, vendar ta, s katerim nenehno šviga po mestu, ni njegov. Izposoja si ga od Ljubljanske kolesarske mreže, s katero sodeluje kot partner, za samostojno pot pa si želi svojega. »Tale ni najboljši zame, ker ne morem visoko dvigovati in ker ne smem dvigovati več kot pet kilogramov,« pokaže. Na kolesu, o katerem sanja, pa bi lahko preprosto zamenjal celoten zaboj. »To pomeni, da imam keson za palačinke, tega zvečer odložim in naslednji dan vozim papir v drugem, lahko pa ga odstranim in naložim kosilnico.«
Nekaj je treba početi
Glede na to, da bi bil nakup takšnega kolesa zanj prevelik finančni zalogaj, je prišel do ideje, da bi denar zbral s starim papirjem. »Danes redko kdo lahko finančno prispeva. Nekateri bi, a ne morejo, na drugi strani pa vsi skupaj zavržemo veliko papirja,« predstavi. Doslej je pobiral papir pri sorodnikih in denar porabil za sladoled, hobije, zdaj pa širi svojo mrežo donatorjev. Zbrano sproti odvaža v Spodnje Črnuče, tako da vsak teden nabere veliko kilometrov.
K sreči res rad kolesari. Že od malih nog se ukvarja s športom, trenira plavanje, rad fotografira in sodeluje pri raznih stvareh na različnih koncih. »Moj prosti čas je izkoriščen do zadnje sekunde. Nekaj je treba početi v življenju! Jaz se moram, ker sem drugačen, še bolj dokazati, da ljudje vidijo, da sem resen in da sem stvarem kos,« še enkrat preseneti s svojim zrelim pogledom. Kdor bi mu želel pomagati, naj ne okleva, saj je še daleč od cilja. Zaveda se da, ne bo šlo hitro, obenem pa je optimističen, da mu bo do januarja uspelo.
