Na skoraj mitološkem zagrebškem naslovu, hkrati v srcu in na robu mesta, razgretega od betona, prometa in ljudi, so v prvem tednu julija že šesto leto zapored pripravili Festival Miroslava Krleže. Prav na terasi hiše, kjer je živel ta znameniti pisatelj, so se v nenavadni mešanici skromnosti in razkošja vrstile predstave po njegovih besedilih, tematsko zasnovane razstave in okrogle mize.
Grozljivke v soseščini
Peščici obiskovalcev, za katere se je našel prostor na terasi, in vsem ostalim, ki so prireditve spremljali sedeč na travi v bližnjem gozdičku, se je zdelo, da so na pravem kraju ob pravem trenutku, čeprav je samo nekaj sto metrov stran ta isti Zagreb, ki naj bi domnevno živel s Krležo in ob zvoku njegovih besed pričakoval obletnico njegovega rojstnega dne (7. julija) zaradi običajnih političnih mešetarjenj izgubljal Titovo ime svojega menda najlepšega trga. V tem Zagrebu se morajo ti, ki nastopajo na ulici Krležin Gvozd, bojevati s kričanjem in dramatično glasbo, ki odmeva z žanrskega Fantastic Zagreb Film Festivala, še ene v vrsti cenenih prevar, s katerimi se kupuje naslov »naj destinacije« in promovira Zagrebško kulturno poletje.
Seveda je del slednjega tudi Festival Miroslava Krleže, toda ob vse bolj natrpani ponudbi v zadnjih letih očitno še nikomur ni postalo jasno, da se intimno, skoraj komorno uprizarjanje pod milim nebom ne more kosati z decibeli, ki jih proizvaja zabava ljubiteljev grozljivk – in mu tega niti ni treba. Prav odnos uradnega Zagreba do festivala, ki tako ali drugače vendarle poskuša razmišljati o liku in delu največjega hrvaškega književnika (vsaj) minulega stoletja, marsikaj pove o mestu in njegovih prebivalcih. In to v tisti mračnejši luči, kateri je bil, kot je priznaval sam, v svojem pogledu na svet blizu tudi pisatelj.
Salonsko, a raznovrstno
Salonski in rahlo elitističen, tako po zasnovi kot po omejenem prostoru za občinstvo, je Festival Miroslava Krleže danes seštevek vsega tega, kar je ostalo od mita o književniku več kot tri desetletja po njegovi smrti. Obiskovalcev ravno toliko, kot jih lahko sprejme terasa malce boljše meščanske dvonadstropne hiše, in program, ki sega od konvencionalnih persiflaž drobtin iz ogromnega opusa do zanimivih poskusov dekonstrukcije pisateljevega lika in dela.
Med tiste prve bi lahko umestili malce kičast zajtrk na Gvozdu, kot si ga je zamislil ustanovitelj in umetniški vodja festivala Goran Matović, razstavo Tonka Maroevića, ki je dokumentirala dolgoletno prijateljsko sodelovanje med Krležo in slikarjem ter scenografom Ljubo Babićem, a tudi gostovanje beograjske predstave V agoniji v režiji Ane Đorđević. V nič manj raznovrstnem deležu ponudbe, ki se je premaknila z mrtve točke brezpogojnega občudovanja, so se znašli zbornik prispevkov z zagrebško-beograjskega simpozija Krleža danes in dva uprizoritvena dogodka, ki sta poskušala brati Krležo na nekoliko drugačen način.
Rašomonski scenski esej
Prvi dogodek je bil nevsakdanje šestglasno razpisovanje ene ikoničnih junakinj iz Krleževega opusa, Ane Borongay iz romana Zastave, kot si ga je zamislila in zrežirala Natalija Manojlović; v njem so nastopile mlade igralke na začetku poklicne poti. Še bolj neobičajen in zato tudi izzivalnejši korak je naredil mladi režiser Ivan Planinić, ki si je kot izhodišče za svoj scenski esej Nasvidenje na Ne-bu izbral znamenite Pogovore s KrležoPredraga Matvejevića. Že z odločitvijo za to predlogo je festival posredno počastil spomin na letos preminulega profesorja in intelektualca, predstavi pa je uspelo še veliko več; navsezadnje je prav diskurzivni značaj Pogovorov to delo naredil za obvezno čtivo za začetnike, ki je pred davnimi leti izšlo celo na gramofonski plošči.
V režijski zasnovi Planinića o celoti govorijo zgolj izbrani odlomki, in sicer tisti najbolj znani in pogosto citirani, kot na primer o predavanju Krleže v Osijeku ali o srečanju Krleže in Tita v predmestju endehajevskega Zagreba. Toda namesto hagiografije sta nastopajoča, Hrvojka Begović in Luka Bulović, proizvedla rašomonski preplet različnih glasov skozi strogo nadzorovani kaos geste; tako sta hkrati posvečenost Pogovorov naredila satirično in dodala novo težo vsebini Krleževega osiješkega predavanja o kvantitativni in kvalitativni dramaturgiji njegovih »zgodnjih« in »poznih« del. Upoštevajoč pretencioznost preostanka programa bi lahko rekli, da prav takšni »mladostni« ekscesi dajejo festivalu pravi razlog obstoja – in tudi zasluženo verodostojnost.