»Zadnja dva kilometra sem pretekel kot v transu, s kurjo poltjo. Take podpore še nisem doživel,« je bil Miran Cvet vzhičen nad podporo na idilični planini, ko je skozi špalir kot 21. pritekel v cilj evropskega prvenstva v gorskih tekih na vrh Velike planine 1660 metrov visoko. Pri 49 letih, kot najstarejši v konkurenci, je v članski eliti rešil čast slovenske reprezentance in iz srca hvalil organizatorje z družino Papež na čelu, ki se je skupaj z množico zanesenjakov izpod kamniških planin nesebično trudila pri izvedbi letošnje največje atletske prireditve v Sloveniji.
Hrastničan je šele pred leti, ko je padel s kolesom, odkril izjemen potencial tudi za gorski tek. »Prvi ravninski del ni bil zame, zato se nisem brezglavo zapodil za najboljšimi. Od Svetega Primoža naprej v strmem delu sem le prehiteval,« je opisal strategijo na trasi, ki je simbolično vodila iz turistične Velike planine (Eco resort) na idilično Veliko planino. Šele v zadnjih metrih ga je prehitel Turek Ahmet Arslan, stari znanec Šmarne gore, Grintovca, Planice in tudi Velike planine izpred sedmih let (7.). Po šestih naslovih evropskega prvaka in kot bronasti z lanskega svetovnega prvenstva je veljal za prvega favorita. Skalp favorita? »Ni šlo več. Običajno si med tekmo za spodbudo v mislih prepevam, tokrat sem bil tako utrujen, da od pesmi ni bilo nič. Zadnjih 300 metrov je bilo tako strmih, da bi potreboval cepin,« je Cvet naredil alpinistično primerjavo. Trideseterico je z enako taktiko s previdnim začetkom ujel tudi Gašper Bregar, edini reprezentant, ki je pred sedmimi leti na Veliki planini že tekel na SP. »Prvenstev ni mogoče primerjati. Navijačev ob poti je bilo veliko več,« je kot vsi hvalil vzdušje in lepote gora. Z Rokom Bratino (41.) so le za nekaj točk/mest izgubili uvrstitev med osmerico ekip, tudi Turčijo.
Od najhitrejših Slovenk, novink v reprezentanci Klementine Lamut (41. mesto) in Mojce Kaligar (45.), slednja maratonka in planinka je tekla šele tretji klasični gorski tek, nihče ni pričakoval čudeža in ubranitev slovesa uspešne gorskotekaške reprezentance, ki so jo v svet ponesle Mateja Kosovelj, Lucija Krkoč, Lea Einfalt… Odsotnost slednjih, tudi mladink, je v veliki meri treba pripisati neuspešnemu vodenju Združenja za gorske teke večnega predsednika Toma Šarfa. Zanima ga predvsem stolček v mednarodni zvezi za gorski tek WMRA. Kljub izjemnim uspehom je raven na mednarodnem prizorišču padla prav pred največjo atletsko prireditvijo v Sloveniji v letih od 2014 do 2020, kot je Veliko planino med prireditvijo razvrstil nekdanji predsednik AZS Gregor Benčina, zdaj član vodstva Evropske atletske zveze.
V gorskem teku ni naključij. To sta dokazala tudi evropska prvaka Maude Mathys in Xavier Chevrier. »Andrea Mayr ni bila edina favoritinja v našem delu Evrope,« se je pošalila Švicarka iz Lozane, ki se je vrnila na teke v naravnem okolju po rojstvu dveh otrok. Posebno strme klance po stezicah, pozimi s turnimi smučmi, ima najraje. Je ena redkih, ki jo je mednarodno športno razsodišče oprostilo zaradi pozitivnega dopinškega vzorca, posledice zdravljenja neplodnosti. Ekstremno vitka avstrijska zdravnica Andrea Mayr je na Veliki planini opravila največ treninga, tudi v petek kljub obveznostim z novinarsko konferenco in otvoritveno slovesnostjo, a šele tretja pritekla na planino. Kislega obraza in ni poplesovala v cilju kot pred sedmimi leti kot svetovna prvakinja.
Chevrier je prišel pred tednom celo na enodnevni ogled trase iz italijanske Aoste. »Na ogledu sem spoznal, kako pomembno bo dobro razporediti moči. Trase z raznolikimi odseki in spremembami ritma mi ležijo. Vodilne z Norvežanom Bruggom sem ujel šele po tretjini. Na planini nisem več gledal nazaj. Doslej sem že imel kolajne s svetovnih in evropskih prvenstev, zlate še ne. To so sanje,« se je veselil Chevrier. Po poti pastirjev po času (1,02:51) ni prebil magične meje ene ure, kot so jo afriški atleti pred sedmimi leti. Chevrier je dober prijatelj Stefana Sarraca, trenerja naših smučarskih tekačev in tekačic, ter bratranec smučarskega tekača Federica Pellegrina, aktualnega svetovnega prvaka v sprintu iz Lahtija. Dokaz pomena genov v eni najbolj bazičnih in zahtevnih panog. Koliko motiva, želja in energije je bilo vloženih, je izkusila reševalna služba, ki je imela z izčrpanimi zelo veliko dela. Le Italijan Alex Baldaccini (13.), eden od favoritov, jih je jezno spodil stran, kot bi vedel, da je reprezentanca za eno samo točko ali mesto izgubila naslov ekipnih svetovnih prvakov proti Francozom.