Poletje je v naših predstavah čas počitnic, dopustov, lenarjenja, pa morja, skratka nekaj prijetnega. Če se je seveda prijetno v prometni gneči peljati proti cilju, pa tam preživljati dneve v vročini in tudi v množici ljudi. Včasih je imelo plemstvo poletne rezidence – ne ob morju, ampak v krajih, kjer je bilo poleti bolj sveže. So že vedeli, zakaj je temu tako! Vročina človeka zdela! Zakaj pa potem opozarjamo pred vročinskimi valovi, pred toplotno obremenitvijo človeškega telesa?!
Res je, da se ob morju lahko vržete v vodo, kadar vam srce poželi, a vendar ne verjamem, da ves dan ždite v njej. Človeštvo postaja hiperaktivno. Če dopusta ne preživiš aktivno, si že skoraj malo čuden. Ja, tisti, ki v svojih službah sedimo dneve in dneve, za nas je to skoraj že nuja, sicer ne bi bili več »pokončni«, ampak »sedeči človek«. Če pa dneve preživljate na polju, fizično delate, potem si najbrž za dopust želite res počivati, imeti »počitnice«. Ampak v osnovi je bilo za človeštvo največ dela v vegetacijski sezoni, ko je rasla in zorela hrana. Takrat je bilo treba delati, če si hotel preživeti. Pozimi pa je bilo dela manj, pa še narava nam je skušala s kratkim dnevom pokazati, da je čas, da gremo »s kurami spat«.
Čas počitka v naravnem bioritmu je torej, po mojem, zima. Komu se pa ljubi vstajati v temo!? Kdo pa raje ne obleži pod toplo odejo kot pa vstane v jutranji mraz? Poleti to odpade. Dan se večinoma začne, še preden sodobni industrijski človek odpre oči (to je bilo še bolj očitno, preden smo začeli poleti prestavljati čas za eno uro naprej). Svetloba nam kar sama zjutraj odpira oči, ptiči nam ne dajo miru, občutek imam tudi, da v dolgih dneh ne potrebujemo toliko spanja. In toliko dela nas čaka zunaj! No, nas je nekoč čakalo – kdo pa dandanes še živi neposredno od narave? Trgovine se ne odpirajo ob štirih in od petih zjutraj s ptičjim petjem in petelinjim kikirikanjem! Zakaj bi potem vstajali tako zgodaj?! Mogoče pa zato, ker so jutra čarobna, ker bi lahko v miru užili urico – ampak to je stran vržen čas, neproduktiven.
