Poučevanje je terapija, je odmik od ponorelega zunanjega in notranjega sveta. »Klima v zbornici je toliko boljša, kolikor manj je v njej klimakterijev,« je ugotovil eden od ravnateljev. Izjava, ki se mi je še pred leti zdela duhovita, a šovinistično žaljiva, dobiva zdaj, ko večina naše pretežno ženske zbornice šteje okrog petdeset let, drugo barvo. Ravnateljeva besedna igra ne vsebuje človeških značajev in ji zato manjka pomembna razsežnost, kar sproža viharne razprave. Kot tudi drugi rek, zagotovo spočet v moški družbi, ki pravi, da ima ženska tak klimakterij, kot si ga zasluži. (Na tem mestu bi se prilegel žolčen komentar najbližje feministke.) Če bi bilo to res, si nas je mnogo pri menopavznem božanstvu nakopalo dokaj slabo karmo. S čim neki? Še muha na steni učiteljske čajne kuhinje, ki posluša naše pogovore, pobegne, ker zvenimo kot skupina za samopomoč. Vročinski oblivi, neprespane noči, nemir, čustvena nihanja, potrtost, pomanjkljiva zbranost, povišana krvni tlak in holesterol. A ne pri vseh. »No, o teh težavah ne vem ničesar,« se je zazrla vame kolegica, ki se je med dijake vrnila po daljši odsotnosti, in na svoj edinstveni način skomignila z rameni: »Jaz imam samo raka.« Ostala sem brez besed, kot pred mnogo leti, ko je težko bolna sodelavka ob najinem zadnjem srečanju zavzdihnila: »O, kako šola diši…«
Tudi meni šola diši; celo takrat, ko se v matematično učilnico takoj po uri športne vzgoje nagnete dvaintrideset sedemnajstletnikov večinoma moškega spola. Presežek njihovih hormonov je najboljša protiutež pomanjkanju mojih. Oboji hkrati smo ravno prav neuravnovešeni, da drug drugemu lajšamo sobivanje. S skupnim humorjem, spoštovanjem drug drugega smo drug drugemu terapevti.
Nekaj terapevtskih drobcev te pomladi
Moja mantra je znana. Mladi berejo. Pišejo. Ustvarjajo. Mislijo. Včasih so nam, učiteljem, bliže kot naši bližnji. Da se starši-učitelji za stotine svojih učencev bolj brigamo kot za »domače« najstnike, je pogosta in najbrž upravičena zaušnica. A kaj, ko brez šole ne bi bili, kar smo.
»Preveril sem e-pošto, če ste slučajno odpisali… in ste. Spet bi pohvalil vaš odgovor, saj ste ga lepše napisali, kakor bi jaz napisal kakšen spis pri slovenščini. Poleg matematike odlično ubesedujete misli, kar je večini (tudi meni) težko. Laže bo zatisniti oči in se z mislimi odpraviti v neznano ob vedenju, da sem nekomu dragocen in pomemben del življenja. Tudi vi ste zelo dragocen del moje osebnosti. Atmosfera, ki jo imamo z vami pri matematiki, je izjemna. Tega človek ne more opisati, to mora izkusiti na lastni koži. Res neverjetno! Smo kot bosanski lonac – smo mešanica vseh sestavin; (ne)znanja, vedoželjnosti, humorja, učinkovitosti, zabušavanja, plusov, minusov, krogcev…« Emir je le eden od dijakov, ki mi je pisal, ker se mu je po branju članka, v katerem njega in sošolce omenjam le med vrsticami, sprožila želja po pisanju. Da mladi berejo in pišejo le pod prisilo, je stereotip.
Jan David piše: »Zdravo, odprl sem priponko in čemerno prebral naslov. Spet težke teme, sem si mislil. Ko sem prebral prvih nekaj vrstic, sem prenehal z branjem in malce razmišljal. Res je! Most, simbol in spomin hkrati, ki da vsakemu drobtinico, da jo odnese s seboj v življenje. Nato sem z velikim zanimanjem bral vse do konca. /…/ Pisanje marsikdaj iz človeka spravi tisto, kar bi se sicer nabiralo v njem, dokler ne bi eksplodiral. Pisati je olajšanje, razumem vas, saj sam počnem isto.«
In še odlomek iz dolgega Majinega pisma, bisera v nizu dragocenih recenzij, ki so jih letos spontano napisali dijaki: »V zadnjih dneh sem veliko slišala o vašem novem članku. Vedela sem, da me kmalu čaka pisanje lastnega, zato sem si branje vašega pustila za sproščanje, navdih in zgled pred začetkom pisanja. Zelo spoštujem, ko se neka oseba poleg svojega poklica ukvarja še s čim drugim. Da vzporedno prepletate več svetov, in še pomembneje, da ne odnehate. Všeč mi je slog. Slog pisanja, zunanja zgradba in zven besed, ki se znajdejo v vašem naboru. Pišete kot profesorica, zvenite kot prijateljica.«
Maja bo jeseni tretješolka, Emir se bo takrat lotil priprav na maturo, Jan David je svoj maturantski ples odplesal že lani. Vsi, z menoj vred, pa bomo vsak svojo malho z vrvečimi iksi in ipsiloni za nekaj tednov skrbno zavezali. Gre namreč za vsebino, ki je občutljiva na poletne temperature.
Popotnica za poletje in jesen
Vrvež v učilnicah je pojenjal, učitelje poleti povezujejo izobraževanja, konference, preurejanje šolskih prostorov in dijaki z neodplačanimi dolgovi v podobi popravnih izpitov in avgustovskega maturitetnega roka. Moji letošnji »dolžniki« bodo svoj dolg lahko odplačali. Jaz svojega ne bom nikoli. Branje, pisanje, razmišljanje onkraj mejá obveznega in komaj verjetno sočutje, ki vrejo iz dijakov, nimajo cene.
Vedno znova se me dotakne dijaška obzirnost ob spodrsljajih, ki so v mojem trenutnem obdobju bolj pravilo kot izjema. Napaki na tabli sledi tišina, nekateri dijaki diskretno odložijo pisala. Vse to čutim na hrbtu, temperatura naraste. Na voljo imam le minuto, v kateri se še lahko samostojno izmažem. Sledi sprva komaj slišno mrmranje, ki narašča. Če tudi to ne zaleže, sledi odrešilni: »Khm, najbrž ste v tretji vrsti nameravali napisati minus, in ne plus. Vrsto više pa dve namesto štiri.« Po moji zahvali za pravočasno intervencijo nas čaka še sončen vzajemni nasmešek s pomežikom, češ, vsi smo ljudje. Složno zavzdihnemo, da bi pisci matematičnih učbenikov zagotovo preprečili natis napačnih besedil in rešitev, če bi v ekipo recenzentov vpoklicali dijake.
Eno letošnjih najmočnejših doživetij, povezanih z množičnim dijaškim sočutjem, je bila njihova nepremična zazrtost vame, ko sem med njimi in tablo, ožičena kot kak specialec, doživljala štiriindvajseturno merjenje krvnega tlaka. Napravica je zabrnela enkrat na četrt ure, jaz pa sem morala tedaj molče otrpniti in počakati konec meritve. Srhljiva izkušnja. »Presneto, klepetajte vendar, medtem ko moram mirovati.« A me je vsakokrat obdala le tišina, še posebej globoka med tistimi dijaki, ki se sicer nenehno dregajo, presedajo, izmenjujejo tisoč in eno mnenje, se hihitajo, brundajo, popevajo, moje poučevanje pa je zanje le ambientalna glasba. »Tako obupni smo pri matematiki, da se je Zabretovi kar pritisk dvignil,« so se prvošolci hvalili še nekaj dni po dogodku.
»Psiho in fizo« mojega klimakteričnega obdobja dijaki sprejemajo kot še eno od ponudb, ki so na voljo v paketu z nami, njihovimi učitelji s posebnimi potrebami. Dijaško sobivanje z nami, čeprav prežeto s številnimi prilagoditvami, uspeva brez receptov in odločb. Dragi moji terapevti, letošnje počitnice ste si res zaslužili. Ali, kot bi rekel Peter iz prvega odstavka, čas je za pašo na prostem.
Marta Zabret poučuje matematiko na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku. Letos jeseni se obeta izid njenih MaRtematičnih prigod.
