Nizozemska je deloma odgovorna za smrt okoli 350 Bošnjakov v pokolu v Srebrenici pred 22 leti. S takšno odločitvijo je nizozemsko prizivno sodišče potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Obe sodišči menita, da bi poveljstvo 850 pripadnikov nizozemskih mirovnih sil moralo vedeti, da bodo 350 moških in fantov, ki so skupaj z več tisoč drugimi Bošnjaki (ženskami, starci, otroki) iskali zatočišče v njihovem oporišču v vasi Potočari, najbrž ubili bosanski Srbi, če ga bodo morali zapustiti.
Matere Srebrenice, ki so pred leti tožile nizozemsko državo, so sodbo razglasile za sramotno. Pričakovale so, da bo prizivno sodišče Nizozemsko razglasilo za odgovorno za smrt vseh 8000 pobitih v Srebrenici. »Menim, da je sodba takšna, kot je, zato, ker smo muslimani,« je odločitev prizivnega sodišča komentirala Munira Subašić, predsednica združenja Matere iz enklave Srebrenica in Žepa.
S Srebrenico je zahod od Miloševića »kupoval mir«
Vsekakor je vseh 8000 pobitih Bošnjakov morda še teden dni pred smrtjo mislilo, da so v Srebrenici pod zaščito Združenih narodov. Vendar so se tudi nizozemski vojaki, ki naj bi civiliste v imenu OZN varovali, čutili izdane in prepuščene sami sebi, ker so ob napredovanju bosanskih Srbov proti Srebrenici v začetku julija 1995 zaman zahtevali zračne napade zahodnih sil. V svoji knjigi Kri realne politike Florence Hartmann, ki je bila nekoč govornica tožilke haaškega sodišča za zločine na tleh nekdanje Jugoslavije Carle Del Ponte, trdi, da so Američani, Francozi in Britanci dovolili bosanskim Srbom osvojitev Srebrenice, ker so hoteli tako od Slobodana Miloševića kupiti mir, ki so ga v resnici dobre štiri mesece pozneje z njim v Daytonu tudi sklenili. »Tri velike sile so delale kupčijo s Srebrenico,« piše Hartmannova. »Tako so omogočile zadnji veliki genocid v 20. stoletju.«
Travme nizozemskih vojakov
Kakorkoli že, nizozemska država je po odločitvi prizivnega sodišča zaradi delne odgovornosti dolžna družinam okoli 350 pobitih izplačati 30 odstotkov odškodnine, ki so jo Matere Srebrenice zahtevale. Sodišče je menilo, da so nizozemski vojaki ravnali nezakonito, a niso bili stoodstotno odgovorni za usodo pobitih. Tudi zato ne, ker – kot piše že v sodbi prvostopenjskega sodišča – ni nujno, da bi Bošnjaki preživeli, če bi ostali v bazi nizozemskega bataljona. Sodišči nista pozabili omeniti, da so nizozemske modre čelade – nekaj dni preden so jih po vrnitvi domov, ko se za pokol še ni vedelo, pričakali kot junake – pomagale pri ločevanju več tisoč moških in fantov od žensk, otrok in starcev, »pri čemer so vedeli, da obstaja tveganje, da bodo bosanski Srbi moške in fante obravnavali nečloveško«.
Zanimivo je, da zdaj več kot dvesto teh nekdanjih nizozemskih vojakov iz Potočarjev, ki naj bi imeli zaradi svoje vloge v srebreniški tragediji različne težave, zahteva od nizozemske vlade odškodnino, za vsakega v višini 22.000 evrov, zato, ker so jih poslali na območje Srebrenice »brez ustreznih priprav« in »v misijo nemogoče«. Pravzaprav jih je k tej zahtevi lani spodbudila obrambna ministrica Jeanine Hennis - Plasschaert, ko je izjavila natančno to: da so bile modre čelade poslane v Bosno »brez ustreznih priprav« in da je šlo za »misijo nemogoče«.
