Slovenija se je z odločitvijo, da bo na prihajajočem evropskem prvenstvu računala na Anthonyja Randolpha, pridružila košarkarskemu trendu, ki mu za zdaj še vedno odločno kljubujeta Srbija in Litva, po drugi strani pa mu je podlegla marsikatera druga država, tudi košarkarske velesile. Američan J. R. Holden je denimo leta 2007 Rusiji s košem v zaključku finala prinesel zlato na evropskem prvenstvu v Španiji, a je resda pred tem nekaj let nastopal za CSKA, Bo McCalebb pa je z reprezentanco Makedonije na evropskem prvenstvu v Litvi leta 2011 spisal pravo košarkarsko pravljico, saj je bil glavni akter pri osvojitvi zgodovinskega četrtega mesta.
Na evropskih prvenstvih so tako države, v katerih ni ameriškega igralca, v manjšini, kar košarki kot športu zagotovo jemlje določeno mero romantike. Uspešnost posamezne reprezentance bi morala biti odvisna od nadarjenosti generacije in strokovnega dela v mlajših selekcijah, ne pa tega, kako kakovostnega tujca je sposobna pripeljati. A tako pač je. Košarkarska zveza Slovenije je izkoristila tisto, kar ji je dovoljeno. Če je šla v to smer, ji je treba vsaj priznati, da ji je uspelo angažirati enega izmed najboljših ameriških košarkarjev v Evropi na svojem položaju. A pozor! Ker bo Anthony Randolph iz reprezentance izrinil Alena Omića, bo na njem velik pritisk, da se zares dokaže kot dodana vrednost. Hkrati pa bo pritisk upravičeno večji tudi na celotni reprezentanci, ki ima sedaj resnici na ljubo večjo odgovornost, da pride na prihajajočem evropskem prvenstvu do odmevnega rezultata.
