Seveda je težko, saj ljudje nismo stroji in so čustva prisotna. Smo pa profesionalci in skušamo čustva nadzorovati. Berem knjigo, v kateri piše, da se čustva nekje nalagajo in da vplivajo na človeško telo z veliko obremenitvijo. S tem se kar strinjam.
Veliko ljudi ste videli umreti. Razmišljate o minljivosti življenja?Vsak dan. Ljudje so prepričani, da človek ob smrti nekam gre. Marsikdo sicer ne verjame v življenje po smrti, sam pa sem kristjan in verjamem. Največji problem so svojci. Ko se nekdo rodi, smo vsi veseli, ko pa umre, na plan pridrvijo različna čustva, tudi jeza, marsikdo se s smrtjo svojca ne more sprijazniti.
Nekateri pravijo, da je smrt lepa.Tako kot rojstvo je tudi smrt lahko lepa. Vsi bomo nekoč odšli s tega sveta. In če greš s sveta neobremenjeno, je smrt gotovo lepa. Da me ne bodo narobe razumeli: seveda smrt ni lepa, če umreš mlad, toda nekdo, ki je na primer preživel dve svetovni vojni in izdahne v domači postelji, je umrl lepo.
Ko drvite na motorju, nosite glavo naprodaj. Si dovolj zaupate?Moram si zaupati, alternative ni.
Predvidevam, da ste na motorju z močjo 140 konjev presneto hitri. Vozite na polno ali imate rezervo?Vedno je rezerva. Predstavljajte si, da moram priti od točke A do B, kjer se nekaj dogaja. Motor je sredstvo, da do te točke pridem čim hitreje, da bom lahko pomagal. Moram biti 300-odstotni profesionalec, toda rezervo moram imeti, saj nesreča nikoli ne počiva. Sem vesten do sebe, svojcev in zaposlenih, zato se udeležujem treningov varne vožnje in prihajam na delovno mesto spočit. Le tedaj lahko dam svoj maksimum. Na motorju do nesreče hitro pride.
Na poti morate zaupati tudi drugim prometnim udeležencem, vaša varnost je odvisna tudi od njih.Z leti se jih naučiš brati. Seveda imam vedno rezervo, da se rešim iz zagate, če nekdo drug v prometu ne reagira tako, kot sem si zamislil, toda navadil sem se ljudi in njihova dejanja prepoznati.
Se pogosto zgodi, da zaradi prometnih udeležencev in njihove nespametne vožnje izgubljate dragocene sekunde?Sekunde izgubljam, a se s tem ne smem obremenjevati. Pomembno je le, da pridem čim hitreje do cilja in človeku pomagam.
Do cilja intervencije vam pomaga navigacija, verjetno pa imate svojevrstno navigacijo v glavi, motor namreč omogoča številne bližnjice.Navigacijo na motorju seveda imam, neprestano dobivam tudi sporočila, toda le v 30 odstotkih poti se peljem po navigaciji, sicer pa si pot odrejam sam. Velik problem so vasi, na primer na Dolenjskem, ko prideš do hišne številke 45 in pričakuješ številko 47, a do nje vodi čisto druga, bolj oddaljena pot. Takrat mi garmin zelo pomaga.
Vaš odzivni čas je znotraj minute, kar se zdi prekleto hitro.Saj je hitro. Ko me pokličejo, nimam časa, da bi vam rekel nasvidenje, le vstanem in grem.
Si med vožnjo naredite scenarij, kaj storiti, kako pomagati?Človeški možgani so narejeni tako, da avtomatsko delajo scenarij. Tudi ko na primer domov zamujamo dve uri, delamo scenarij, kaj bo rekla žena. Praviloma je tako, da ko gremo na intervencijo, smo pesimisti, v glavi imamo najhujši scenarij. To pa zato, da je stres po prihodu na intervencijo lahko manjši, če vse le ni tako, kot smo si zamislili. Ko vidimo, da je človek živ in diha, si oddahnemo, tudi če na primer krvavi ali ima kaj zlomljeno.
Verjetno pa na kraju dogodka veliko tudi improvizirate. Kaj na primer naredite, ko je ponesrečencev več?Improvizacije je v mojem poklicu veliko, na tak način smo lahko inovativni in učinkoviti. Seveda pa določeni protokoli obstajajo. Če gre na primer za poškodbo hrbtenice, dobro vem, da moram glavo in hrbtenico varovati. Človeka po navadi najprej opazujemo, da vidimo, ali je pri zavesti ali ne. Ko je poškodovancev več, pa imamo triažo, določen protokol, gremo po vrsti in vsakemu pacientu namenimo največ 30 sekund. Ob velikem številu poškodovancev gre za najbolj stresno situacijo. Zgodi se, da bi marsikdo, če bi bil edini poškodovani, preživel, ker je poškodovanih več, pa umre.
Vaša prednost je hitrost, koliko časa ste praviloma sami, dokler ne pridejo druga reševalna vozila?Njihov čas prihoda prepolovimo. To se pravi, če avto potrebuje deset minut, sem jaz na kraju dogodka v petih.
Na cesti ste doživeli veliko. Poškodbe v prometnih nesrečah so praviloma hude. Ste še kdaj pretreseni?Seveda sem. Sploh tedaj, ko so dejanja ljudi zlobna. Pretresejo me tudi poškodovani otroci, ko se vprašam, kje je tu pravica, da se kaj takega zgodi. In ti občutki se nekje nalagajo. Moj sodelavec je nedavno dejal, da pridemo z dogodka čustveno otopeli. Toda nismo, le delamo se, da smo. Ker smo pač reševalci in čustev ne smemo pokazati, ne smemo biti prizadeti. Po eni strani si s takšnim razmišljanjem delamo škodo.
Je težko, ko pridete domov, pogledate otroku v oči in se spomnite, da je na drugem koncu neki otrok umrl?To je najtežje. Zavedam se, da ko nekdo umre, nekdo drug ostane in prav ta oseba je tista, ki trpi in občuti tesnobo.
Je službo sploh mogoče odklopiti, jo nosite domov?Z leti sem se navadil, da v uri vožnje domov sam pri sebi stvari premeljem. Ugotovil pa sem, da me z leti zapušča potrpljenje in me vznemirijo že malenkosti. Tolažim se, da je to normalno.
Najbolj pomaga pogovor. Se s sodelavci in ženo veliko pogovarjate o doživetem in videnem?Veliko. Veste kdaj? Ko se lahko čustveno odpremo, za to pa potrebujemo okolje, v katerem smo si vsi enaki, mogoče tudi s kozarcem pijače v roki, da nam je vse lažje. V službi pa gredo čustva le stežka ven, saj občutiš blokado.
Tudi sami ste že bili poškodovani. Je bilo težko znova sesti na motor?Ne.
Zanimivo.Gre za svojevrstno ljubezen. Na srečo se mi ni zgodilo kaj res hudega, da bi doživljal travme. Mogoče sem na začetku po vrnitvi imel le določeno spoštovanje do motorja.
Vaja dela mojstra, pravijo. Vi vadite veliko, predvsem na različnih poligonih varne vožnje. Še lahko napredujete?Vedno si lahko boljši, a tudi malce počasnejši. Ne šteje vedno zgolj to, da si boljši, ker si hitrejši. Pomembna je seveda samozavest, da si sposoben prevzeti vodenje intervencije. Zavedam pa se, da imam omejen rok trajanja.
Sodelujete tudi z Miranom Stanovnikom, izkušenim motoristom z relija Dakar. So njegovi nasveti plodni?Mirana poznam že dolgo. Je motoristični guru in veliko ve, tudi kako preživeti na motorju. Njegove informacije so dragocene. Kako se na motorju obnašati, držati, katere mišice so potrebne, da ga bolje obvladaš. Tudi osebnostno je velik človek.
Motoristi zadnja leta na slovenskih cestah množično umirajo. So prehitri in s premalo vozniškega znanja?Eno z drugim. Velik problem je občutek, da se meni nič ne more zgoditi. Statistika pravi, da umirajo predvsem mladi. Seveda obstajajo tudi bizarne nesreče. Morebiti se kdo vpraša, le zakaj se pa jaz na motorju ne morem po Ljubljani peljati s hitrostjo 200 km/h? Ne moreš se, če te nekdo ne bo spregledal ali izsilil danes ali jutri, te bo čez en teden in se boš ubil. Največji problem je v naših glavah, nismo dozoreli do te mere, da bi dosledno upoštevali predpise, pa tudi sicer živimo tako, da vse poteka prehitro. Marsikdo si danes kupi motor in misli, da se zna že jutri vrhunsko peljati.
Na terenu ste od maja do novembra, ko so razmere motorju kolikor toliko prijazne. Je dež velika ovira?Dež ni sovražnik motorista, je pa res, da ko dežuje, v službi ne vozimo. Samo v Ljubljani je 50 vrst asfalta, ki v dežju drsi in vse postane prenevarno. Pa tudi v dežju nismo tako učinkoviti in dovolj hitri, takrat so najbolj prikrajšani naši pacienti. Zasebno pa vozim tudi v dežju, oblečem si kombinezon in me dež ne moti. Le zavedam se, da je hitrost treba zmanjšati za 30 do 40 odstotkov.
Preostali del leta delate v dispečerskem centru. Je beseda stres najboljši približek opisa vašega dela?Se strinjam. Obremenitve so velike, saj veliko delamo, intervencij nikoli ne zmanjka.
Ljudje, ki pokličejo, so prestrašeni. Jih znate umiriti, vas poslušajo, kako je treba pomagati, ker verjetno je bolje storiti vsaj nekaj kot pa nič?Od dispečerja je odvisno, kako vešč je človeka na drugi strani telefonske linije pripraviti do tega, da bo pomagal. Imeli smo izobraževanje, da je pri vzpostavitvi komunikacije treba delovati na čustveni bazi, da človek začuti, da ni sam in da mu boš pomagal, da on pomaga naprej. Seveda obstajajo tudi ljudje, ki že na začetku pogovora rečejo, da oni že ne bodo pomagali.
Je tudi vas še kdaj strah, da boste doživeli nekaj še nedoživetega?(Dolg premislek.) Strah me ni.
Ste za svoje delo kdaj pohvaljeni, nagrajeni?Od svojcev pogosto. Ljudje so hvaležni.
Kaj pa delodajalec?Tudi. Res pa je meni dovolj že beseda hvala, nekdo drug pa potrebuje še kaj več. Zahvale ljudje doživljamo različno.
Vas bo povišanje zdravniških plač zajelo?Ne. Z zdravniki, kar se plač tiče, nimamo nič.
Bi bilo smiselno, da bi bili reševalci na motorju zdravniki?Seveda bi bilo, tudi drugod po svetu so zdravniki na motorjih. Pri nas pa zdravniki za kaj takega ne pokažejo pretiranega interesa.
Vsak dan dela le en reševalec na motorju. Razlog?Idealno bi bilo, če bi bili trije. Eden znotraj ljubljanskega obroča, dva pa zunaj. Če bi imela vsaka regija svojega motorista, bi nas pa že zmanjkalo. Glavna težava, da nas ni več, je organizacijska, saj ljudi ni dovolj. Seveda so problem tudi finance.
