Človek si ne more kaj, da ne bi učiteljem čestital in vsaj malce tudi zavidal. Če si lahko tak sanjski prosti čas omislijo v razmerah neusmiljenega diktata kapitala, ki s pomočjo biričev vladajoče politike delavce sili delati več za manj denarja in pravic, potem premorejo zavidanja vredno družbeno moč. Valovi izkoriščanja se pred šolsko obalo očitno razpršijo in le še ljubko plivkajo. Učitelji in učiteljice imajo tako kot nekoč ob svojem delu dovolj časa za družino in za hobije, kot smo rekli nekoč, oziroma dejavnosti za vzpostavljanje harmonije, kot bi rekli danes. Razlog ni skrivnost. Če komu, bo moralo učiteljstvo postaviti spomenik Branimirju Štruklju, ki z učinkovitim bojem za ohranjanje civiliziranih standardov življenja šolnikov – v vseh poklicnih skupinah, tudi v skupini J – te vsaj kot vrednoto ohranja tudi za delavce z manj razumevajočimi gospodarji.
T. P. ima prav tudi, ko trdi, da lahko samo notranje osvobojen in miren človek bije bitke s šolskim sistemom in (brezglavimi) akterji v njem. Poglejmo na primer od blizu novelo zakona o osnovni šoli, ki je sicer še v javni razpravi. Konceptualni in organizacijski kaos pri poučevanju tujih jezikov na ministrstvu rešujejo z zakonskim predlogom, ki komaj kaj rešuje, ustvarja pa množico novih problemov. V najboljšem primeru bo stari kaos nadomestil novi, ki ga bo nato po preizkušenem receptu do konca mandata »urejal« nov minister. Zdaj morajo na šolah zaradi normativa za sestavo skupin za poučevanje drugega tujega jezika (kot neobveznega izbirnega predmeta) v razrede skupaj posesti učence, ki so prvič izbrali drugi tuji jezik, in tiste, ki so se ga učili že eno, dve ali več let. Ni si težko predstavljati, kako visoko kakovosten je lahko tak pouk.
Po novem naj bi bil drugi tuji jezik v zadnjem triletju obvezen, toda po kakšnih merilih naj ga na šolah izberejo, ni jasno nikomur. Naj bo to nemščina zaradi svoje »uporabnosti« pri iskanju službe v EU? Ali mandarinščina, ker jo govori več kot milijarda ljudi? Naj bodo to italijanščina, madžarščina ali hrvaščina, ker so jeziki naših sosedov? Ali pa naj na šolah izbiro naravnajo po kadrih, da ne bo treba nikogar vreči na cesto? Še manj je komur koli, od zavoda za šolstvo do ministrstva, jasno, kaj bo s kontinuiteto učenja teh jezikov v srednjih šolah. Se pravi, ali bo mogoče zagotoviti, da bodo lahko učenci z drugim tujim jezikom nadaljevali vsaj v štiriletnih šolah ali pa bodo naučeno lahko le v miru pozabili? In če bo za nadaljevanje poskrbljeno – kaj bo z dijaki, ki se bodo vpisali na srednjo šolo v drugem kraju? Bodo tam sploh ponujali »njihov« drugi jezik?
Če bi T. P. imela v mislih boj zoper te in takšne neumnosti, bi si zaslužila vso javno podporo. V čem je torej težava? V tem, da so newageevski koncepti, na katere prisega učiteljica, produkt iste (kapitalistične) ideologije, ki težave ustvarja. Umik »vase«, v narcisistično ukvarjanje z lastno dušo in telesom, v iskanje duhovnosti v psevdoznanostih in new age supermarketih, je praviloma izgovor za pasivnost, za beg od realnosti. Težko pa je vzvod za konstruktiven upor in skupno akcijo. Je točno tisto, v kar nas pehata potrošništvo in napredujoča družbena anomija, v kateri lahko le »razsvetljeno« lebdimo vsak v svojem emocionalnem in miselnem mehurčku. In damo mir.
Intimistično iskanje »ravnovesja« postane zlasti nevarno, ko se mu pridruži zavračanje klasičnih orodij za krepitev stroke in stanu: dodatnega izobraževanja. V avtoričini optiki je namreč pehanje za magisterijem, doktoratom, napredovanjem, točkami… pehanje za »izmišljenimi navlakami«. Kot da izobraževanje ni več duhovna vrednota samo po sebi, temveč le sredstvo za druge namene.
Takšna drža seveda ni kaj posebnega, je pa zoprno, če jo učitelji prenašajo na učence in dijake. Na primer skozi odnos do ekstercev. Šolniki vsa ta leta dajejo vedeti, da jih NPZ zgolj obremenjujejo, koristi pa da ni od njih nobene. Posledično se do »nepomembnih« ekstercev marsikje pišmeuharsko obnašajo tudi učenci. In vendar so lahko ti tako učiteljem kot vodstvom šol v veliko oporo, saj lahko na podlagi primerjave med lastnimi dosežki in državnim povprečjem – bodisi pri posamični nalogi bodisi na ravni šole – izmerijo svojo relativno uspešnost in izboljšajo svoje delo, metode in pristope. Negativnemu odnosu do NPZ – in mantri o preobremenjenih otrocih – kot kaže nasedajo tudi starši. Nedavna Delova anketa je pokazala, da kar 71 odstotkov ljudi meni, da eksterci v 3. razredu niso smiselni. In vendar so lahko po prvi triadi še posebej dobrodejni: pokažejo, kako dobro učenci berejo in računajo po zunanjih, za vse enakih merilih. Do naslednjega merjenja je nato mogoče marsikaj izboljšati in otroke zares dobro opismeniti. Kar je bojda ključni cilj.
A pri tem zna bolj kot gledanje v astrološke bukve in hitenje v delavnico za izdelovanje presnih slaščic koristiti »klasično« resno, ambiciozno, dobro osmišljeno delo. Učiteljev in otrok.
