Kočevski gozdovi še vedno burijo duhove. Od petdesetih let pa vse do osamosvojitve zaprto vojaško območje okrog Kočevske Reke, veliko 220 kvadratnih kilometrov, je desetletja rojevalo skrivnostne zgodbe, denimo o letalih, ki izginjajo pod zemljo, pa o avtomatih, ki streljajo. A tista o vojaškem bunkerju pri vasi Škrilj, 75 metrov pod zemljo, s 500 metri hodnikov in šestimi sobami, nadvse drži. Šestdeset let od zgraditve je letos prvič vanj lahko stopila noga navadnega obiskovalca.
Bunker, ki je na obrobju nekdanje kočevarske vasi Škrilj, je za pet let dobila v najem kočevska občina in ga predala v upravljanje Zavodu za turizem in kulturo Kočevsko. Vsa oprema v bunkerju, namenjenem komunikacijski podpori osrednjim objektom v Gotenici, kamor bi se umaknilo republiško vodstvo ob morebitnem napadu Sovjetske zveze, je originalna. Dodali so le nekaj kosov opreme iz drugih bunkerjev ali vojaškega muzeja in uredili digitalno predstavitev. V prvi polovici junija si je eno najbolj varovanih vojaških skrivnosti na Slovenskem ogledalo že 450 ljudi.
Gibanje po vojaškem območju še vedno omejeno
Dogodivščina skupinskega ogleda se začne na turističnoinformacijskem centru v Kočevski Reki, od koder obiskovalce s kombiji odpeljejo proti dvanajst kilometrov oddaljenem bunkerju globoko sredi gozda, kjer je gibanje še vedno omejeno. Gre za vojaški objekt, v bližini je tudi strelišče, prav posebno varovanje pa pomeni medvedka z mladičema, ki ima svoje domovanje le dobrih dvesto metrov višje. V bunkerju je prepovedana uporaba fotoaparatov, snemalnikov, telefonov. Novinarjem je dovoljeno fotografiranje samo na dveh mestih, v začetnem rovu in telekomunikacijski sobi.
Turistični vodnik Mihael Petrovič ml. pripoveduje, da so po sporu Tita in Stalina leta 1948 republiška vodstva dobila naročilo, naj začnejo graditi zaščitne bunkerje, v katere bi se ob morebitnem napadu, tudi jedrskem, lahko umaknili za tri mesece. »Koliko je teh objektov po nekdanji Jugoslaviji, ni natančno znano, niti ne, koliko so bili vredni. Ocene se gibljejo od 20 pa do 900 milijard dolarjev.« Visok politični funkcionar, takrat tudi minister za gradnjo Ivan Maček Matija, je ocenil, da je skorajda prazno kočevsko območje zelo primerno za takšen objekt. Leta 1949 so zaprli območje Gotenice, vas izpraznili in začeli graditi bunker za slovensko politično vodstvo, ki je bil zgrajen do leta 1957. V 1500 metrih rovov in na okrog 2500 kvadratnih metrih površine bi našlo zatočišče sto ljudi za približno tri mesece.
»Seveda pa je tisti bunker potreboval še objekt za telekomunikacije. Zaradi varnosti so se odločili, da ga bodo zgradili stran od Gotenice,« pripoveduje Petrovič. Tako so leta 1953 prišli do vasi Škrilj, ljudi izselili in začeli graditi bunker. Sprva ga je gradila jugoslovanska vojska, a so delali slabo. »Ivan Maček Matija je zato stvari vzel v svoje roke in pripeljal inženirja Kodeljo, ta je menda ukazal vse, kar so vojaki naredili, celo zasuti. Slovenci so nato začeli graditi znova.« Leta 1957 je bil bunker s 500 metri rovov ter 300 kvadratnimi metri bivalnih in delovnih površin zgrajen. V eni izmeni je bunker gradilo 21 ljudi, v petih letih skupaj okrog 80.
Tudi jugoslovanskim generalom niso dovolili vstopa
»Menda niti jugoslovanski generali na območje Gotenice in Škrilja niso imeli dostopa. Tito je v Gotenico prišel trikrat, v bunkerjih je bil dvakrat, njegovi generali pa niso smeli biti zraven,« pripoveduje Petrovič.
V začetnem rovu, dolgem kakšnih sto metrov, je hladno, zagotovo manj kot deset stopinj Celzija. Vmes se od glavne cevi pravokotno odcepi en rov na desno, malo naprej še na levo in se na koncu slepo konča. Zaradi morebitnega udarnega vala eksplozije, pojasni Petrovič. Vhod v glavni del varujejo pettonska jeklena vrata. Armiranobetonske stene bunkerja so debele poldrugi meter, obdane so s salonitkami, da ne bi v bunker vdirala voda. Tesnilna masa je bila prav v ta namen pripeljana iz Švedske. Vsa oprema v bunkerju je najkakovostnejša, kar jo je bilo mogoče takrat dobiti.
Tik pred vstopom v glavni del bunkerja sta umivalnik in prha ter na obešalniku skafander. Če bi bila uporabljena atomska bomba, biološko orožje ali kakšna druga kontaminacija, bi se moral vsak, preden bi vstopil v bivalne prostore, oprhati in preobleči. Nato sta jedilnica in kuhinja, pod njo je 20-kubični rezervoar za vodo. Na koncu bivalnega dela je ozek navpični rov z 72 metrov dolgo lestvijo, ki vodi na prosto. Električno oskrbo zagotavljata agregata, nameščena v strojnici za debelimi svinčenimi vrati. Poskrbljeno je za prezračevanje z rekuperacijo ter vzdrževanje stalne temperature 17 stopinj Celzija in vlažnosti pri 50 odstotkih. Vse je opravljeno z izjemno natančnostjo.
Kruta vojaška računica
V spalnih prostorih so pogradi, malo naprej komandna soba, ki ima povezavo z vsemi prostori v bunkerju, nato še telekomunikacijska soba, v kateri so iz komandne centrale upravljali petnajst oddajnikov. Na steni je nepogrešljiva Titova slika, ob eni od sten pisalna miza z vsemi potrebnimi pripomočki, zemljevidom, telefonom. In kaj bi se zgodilo po treh mesecih, ko bi morali ljudje zapustiti bunker? »Vodilne može bi odpeljali z letali, nad bunkerjem so namreč načrtovali letališče, ki ga nikoli niso zgradili. Seveda bi tudi drugi delavci morali iz bunkerja. Toda zanje ne bi bilo letal. Teh fantov preprosto ne bi več potrebovali. To je bila pa vojaška računica,« doda Petrovič.
Po osamosvojitvi je osrednji objekt v Gotenici prevzelo ministrstvo za notranje zadeve in ga preuredilo v vadbeni center, podporni objekt v Škrilju pa sta dobila v upravljanje Slovenska vojska in ministrstvo za obrambo. Redno vzdrževanje je poleg kakovostnih materialov omogočilo, da se je objekt z vso opremo ohranil v identični obliki, kakršen je bil ob zgraditvi leta 1957.
