Sonce v Reykjaviku v teh dneh zahaja med polnočjo in eno uro ponoči, vzide pa pred tretjo uro zjutraj. Za tiste, ki se ob enih zibajo domov po kakšnem pivu, dveh ali treh, je to še kar lep izgovor, ker pridejo domov, preden se znoči, drugi pa v svojih hišah za osem ur poskušajo ustvariti temo, da se lahko normalno naspijo. Depresija in alkoholizem sta problema Islandcev, v manjšo depresijo pa zapade tudi vsak turist, ki se prvič sreča s cenami na otoku. Na Islandiji je drago vse, te opozarjajo, preden pripraviš kovčke, a nekako ne dojameš, kako drago je lahko drago. In glede na to, kako je potekal let do Reykjavika in nazaj, tega, dokler ne pride tja, ne dojame nihče.
Da se prepričate, da ne gre za pretiravanje, nekaj cen: ena pica, pivo in fanta 50 evrov, jajce slab evro, najslabše pivo 10 evrov, džin tonik skoraj 20, plastenka vode kake tri, hlebec kruha okoli pet in tako naprej do bankrota.
Najhujši sovražnik je veter
Hedonizma se na Islandiji ne moreš iti, vsaj pri hrani in pijači, ki jo še domačini, če govorimo o alkoholu, uživajo v veselih urah med 16. in 18. ali 17. in 19. uro, ko je z nekaj sreče pol cenejša. Islandija pa je zato toliko bolj radodarna, ko si paseš oči na slikoviti pokrajini. Ta je večinoma prekrita s črnim vulkanskim kamenjem oziroma strjeno lavo, ki jo barva zeleni mah, vmes pa kaka čreda konj in ovac ter mestece ali vas, ki ne premore več kot deset hiš. Islandija ima okoli 333 tisoč duš, od katerih jih 125 tisoč živi v Reykjaviku, 34 tisoč v sosednjem Kópavogurju, od koder prihaja tudi najbolj znana Islandka, pevka Björk, tretji največji kraj, Hafnarfjördur, ki je od Reykjavika oddaljen le kakih 15 minut vožnje, pa ima 28 tisoč prebivalcev. Trideseto največje mesto, Eskifjördur, jih ima le še tisoč, nobeno, z izjemo Reykjavika, pa ne deluje kot mesto, v katerem se veliko dogaja. Ulice so, če ne štejem turistov, ki si ogledujejo izložbe in se zgražajo nad cenami, bolj prazne, pravih trgov, kjer bi se zbirali ljudje, pa tako rekoč ne poznajo.
Islandci se radi držijo doma, ko temperature narastejo na deset stopinj in posije sonce, veter pa zbeži, se nekateri v kratkih rokavih, krilih in hlačah martinčkajo na soncu, kot da bi grelo do 30 stopinj. Po vetru, ki je bril tri dni zapored, vmes pa ti je zalilo glavo še malo dežja, odpornost Islandcev, kakršne v toplejših krajih ne poznamo, postane razumljiva. Veter je na Islandiji veter, ki te, preizkušeno na lastni koži, odnese v zrak, opozorilo uslužbenke podjetja za najem avtomobilov pa je tako popolnoma na mestu: »Odpirajte vrata z obema rokama, drugače vam jih veter lahko odtrga,« pravi, ko niza opozorila. Najem avta, ki za en teden znaša okoli 250 evrov, te lahko, če paziš ali ne (pri peščeni nevihti si pač ne moreš kaj dosti pomagati), hitro stane kakega tisočaka več. A brez lastnega prevoza skoraj ne gre. Da se tega dobro zavedajo tudi drugi, dokazuje že dolga vrsta za najem avta na letališču v Keflaviku. En dan je dovolj za vsako islandsko mesto, nekatere zanimivosti, sploh če se odpravite na sever, zahod ali vzhod, kjer narava s fjordi, vulkani, ledeniki, gejzirji, jamami in slapovi zasije v vsej svoji lepoti, pa so precej odmaknjene od sveta.
Najlažje je dostopen jug, kjer je tudi največ islandskih znamenitosti na kupu, recimo najlepši islandski slap v Gulfossu, gejzir v Gejzirju in najstarejši parlament na svetu Althing v narodnem parku Thingvelir, pa seveda Plava laguna v Grindaviku, največja islandska znamenitost in ene najboljših toplic v Evropi, ki so od Reykjavika oddaljene le dobre pol ure vožnje.
Plava laguna vrhunec Islandije
Prvi pogled na Plavo laguno ni prepričljiv. Pogled na azurno modre luže pred glavno zanimivostjo kvari dim, ki se vali iz geotermalne elektrarne, je pa res, da je ta tudi glavni razlog, da je Plava laguna sploh nastala. Delavec v elektrarni, ki je imel luskavico, se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja naključno okopal v tamkajšnji vodi in znaki luskavice so čudežno izginili, lastniki elektrarne pa so spoznali, da z vodo lahko dobro zaslužijo. Plava laguna je danes obogatena z morsko soljo, modrimi algami, žveplom in belim silicijem, preden konča v bazenu, pa jo še prečistijo, tako da bakterij v njej, razen če jih vanjo ne bo spustil kateri od številnih turistov z vseh koncev sveta, ne boste našli.
Umetno jezero oziroma sistem bazenov, kjer te meter do meter in pol globoka voda s svojimi 37 do 39 stopinjami spravi do vrhunca, je raj, ki ga ne bi nikoli zapustil. Cena, za katero ne dobite niti brisače, je temu primerna, saj boste za obisk v Plavi laguni odšteli najmanj 50 evrov, če vstopnico kupujete tik pred zdajci, pa vsaj 70. In to samo za namakanje v vodi in silikonsko masko za obraz, ki je v paketu in naj bi menda blagodejno vplivala na kožo. A je vredno. Ko brije mraz in pada dež, ni lepšega občutka, kot lebdeti v topli vodi, iz katere hlapi para, in si ob vodnem točilnem pultu, kjer ti znesek za pijačo zaračunajo prek zapestnice na roki, postreči s pivom, vinom ali preveč sladkano brezalkoholno pijačo. Savne so brezplačne, masaže ne, zapravljanje pa je mogoče tudi v restavraciji in trgovini s termalnimi izdelki, ki seveda prihajajo iz Plave lagune.
In še za konec. Na letu iz Zagreba do Londona in nato do Reykjavika sendvičev, ki jih British Airways v sodelovanju z Marks and Spencerjem ponuja za štiri do pet funtov, ni povohal skoraj nihče. Vsak si je pač mislil, da se bo dobro najedel v prestolnici Islandije, obmorskem mestu, v katerem ribe verjetno kar same priplavajo na krožnik. Na poti nazaj pa je ponudbe, ko so stevardese po dobri uri končno prišle do mene, zaradi lakote vseh potnikov zmanjkalo. V celoti. No, ne čisto. Ostal je en sam sendvič z govedino, se popravi stevardesa, jaz pa skoraj v jok. Deset dni testenin z izjemo ene pice in krompirjeve solate je bilo preprosto preveč.
