Zelo veliko cest, ulic, (javnih) poti, trgov, parkov, urejenih zelenic in podobno namreč tega statusa še nima potrjenega in predstavljajo samo »potencialno« (grajeno) javno dobro. Za ureditev statusa je namreč nujno treba urediti ustrezno parcelacijo, urediti lastništvo javnega nosilca (občina, država), imeti uporabno dovoljenje za legalno zgrajeni objekt nizke gradnje oziroma gradbenoinženirski objekt, sprejeti sklep pristojnega organa in izvesti vpis statusa v zemljiško knjigo. Do tega nivoja evidentiranja se dogaja vse mogoče, predvsem že leta na sodiščih, ko ta dajejo absolutno prednost zasebnemu lastništvu in pravicam iz njega pred javnim lastništvom (tudi po ZVETL glede zelenic, parkirišč in ostalega v soseskah ter glede odlokov o kategorizaciji cest, ki jih občine sprejemajo na nepravilen način, pristojna ministrstva – MOP, MZI – pa pri nepravilnostih ne intervenirajo), predvsem kadar naj bi bilo to na občinskem nivoju. Na »zasebni lastnini« pa gospodarske javne službe ne izvajajo svojih aktivnosti.
Martina Lipnik, LjubljanaSmrtno nevarna steza za kolesarje in kolesa s pomožnim motorjem
V pismu z zgornjim naslovom (Dnevnik, 2. junija) je navedeno: »Preseneča me, da inšpekcijske službe ne opazijo, kako se vzdrževalci cest neodgovorno obnašajo pri vzdrževanju cest, ki se štejejo za javno dobro in so zunaj pravnega prometa.« Navedba drži samo delno: veliko cest bi se moralo šteti za javno dobro, in sicer za »grajeno javno dobro«, ki ima v ZGO svoja pravila, kar se v spremenjeni zakonodaji v pripravi prenaša v prostorski zakon v bistveno skrčeni obliki, to bo pa še otežilo uvajanje statusa »grajeno javno dobro«.
