Po eni strani Makino v svoje filme vnaša občutek mrzlične zmedenosti, po drugi strani pa se zdi, da abstraktni kaos vselej vodi nekakšen širši red. Njegove filmske podobe so včasih mirne in sanjave, drugič pa delujejo skoraj kot vizualni krik. Makino se z gledalcem ves čas poigrava, saj tistega, kar smo zagledali v enem hipu, v naslednjem že ni več, saj je postalo nekaj povsem drugega. Minuli teden so v Slovenski kinoteki predstavili izbor njegovih kratkih filmov, projekcije pa se je udeležil tudi režiser.
Vaš film Eve se zdi povsem drugačen od drugih, saj je sestavljen iz povsem konkretnih podob vode in žice, česar v vaših novejših, abstraktnih filmih ne vidimo več.Eve sem naredil leta 2002, torej pred skoraj šestnajstimi leti, ko sem končal šolanje na univerzi. Preizkušal sem različne tehnike, med drugim tudi kolaže. Nato sem dobil idejo za film, ki bi bil kombinacija animacije in dvojne ekspozicije, vendar takrat še nisem imel profesionalne opreme, s katero bi lahko delal. Prav zato sem ga naslovil Eve – zdelo se mi je, da ta film predstavlja začetek mojega filmskega ustvarjanja.
Spremenili ste tudi način dela – filmski trak ste zamenjali za digitalno tehnologijo. Lahko kaj poveste o tem?Najprej sem hotel delati samo s filmskim trakom, vendar je to zelo drago. Pred kakšnim desetletjem sem se zato odločil, da bom filme snemal na filmski trak, montiral in prikazoval pa jih bom digitalno. To je bila zame zelo težka odločitev – najprej se mi je zdelo, da to sploh niso moji filmi. Vendar sem nato opazil, da lahko ustvarjam veliko hitreje; včasih sem lahko naredil le en film na tri leta, zdaj pa naenkrat štiri ali pet na leto. Treba je priznati, da se je digitalna tehnologija zelo izboljšala. Bistvene značilnosti filma so se ohranile tudi po prenosu na digitalni medij, zato sem se s tem končno sprijaznil.
Na kakšen način bi si želeli, da občinstvo gleda vaše filme? V mislih imam predvsem novejše, abstraktne filme, kakršen je Generator.V dvajsetih letih ustvarjanja sem naredil več kot petintrideset filmov, v katerih se poigravam s stvarmi, kot so odsevi na gladini vode in sence. Razlog, zakaj nisem hotel več uporabljati konkretnih podob, je ta, da sem hotel, da bi moji filmi spodbujali delovanje domišljije. Ravno zato je naslov enega izmed njih Generator. Če sem iskren, sem ga najprej hotel poimenovati Generator domišljije, potem pa se mi je zdelo, da bo to preveč, zato je ostal samo Generator. Naslov pove, kaj od občinstva pričakujem. Želim si namreč, da bi film gledali na nešteto različnih načinov, saj bi pri njih delovanje domišljije in podobe, ki nastajajo v mislih, šele spodbudil.
Kako delate z različnimi plastmi podob in koliko jih običajno je?Nikoli ne štejem plasti, ker jih je preveč. Vse se je začelo z Ghost of OT301, ki je bil pravzaprav zamišljen kot testni film in sem ga naredil v dveh dneh. Po navadi ne snemam konkretnih podob, potem pa se mi je posvetilo, da jih lahko uporabim okrog sto in bodo skupaj delovale kot površina vode. Za ta film sem torej snemal Tokio, njegove stavbe, tamkajšnje ljudi. Včasih uporabljam tudi arhivsko gradivo, ki ga spet razporedim v nešteto plasti in pri njem nekoliko spreminjam svetlobe in barve. Pri On Generation and Corruption se mi zdi, da sem tako dosegel impresionističen učinek. Plasti podob na filmskem traku pa imajo povsem drugačen učinek, kot če so digitalne. Filmski delci, ki so občutljivi za svetlobo, se začnejo mešati, medtem pa se to pri digitalnih pikslih ne zgodi tako elegantno.
Kako poteka sodelovanje z glasbeniki, kot je Jim O’Rourke? Zdi se, kot da glasba v vaših filmih deluje kot druga pripoved.Druga pripoved, to mi je zelo všeč. Po navadi najprej popolnoma dokončam video. Poskušam se domisliti, kakšna glasba bi šla zraven. Včasih jo naredim sam. Večkrat pa za pomoč prosim ljudi, kot je Jim, a mu dam le okvirne smernice: razložim mu strukturo filma, kje intenzivnost pada in kje narašča, kje so vrhovi in padci. V zadnjih dvanajstih letih sva na ta način veliko sodelovala.
