V posredovanje za razrešitev hude diplomatske krize med zalivskimi državami se je vključilo več regionalnih akterjev in svetovnih sil. Pripravljenost za posredovanje so pokazali v ZDA in Rusiji, telefonsko diplomacijo z regionalnimi voditelji je vodil tudi turški predsednik Recep Tayyip Erdogan; Turčija se je sicer s Katarjem pred meseci dogovorila za vzpostavitev turškega vojaškega oporišča v državi. Diplomatska kriza, ki je precej hujša od tiste pred tremi leti, ko so Savdijci zaradi katarske podpore vladajoči Muslimanski bratovščini v Egiptu za nekaj mesecev odpoklicali veleposlanika iz Dohe, se je medtem poglabljala.
Kljub številnim posrednikom je glavna mediatorska vloga pripadla kuvajtskemu emirju Šejku Sabahu Al Ahmedu Al Džaberju Al Sabahu, ki je včeraj priletel na pogovore k savdskemu kralju Salmanu. Kuvajt in Oman sta edini državi šestčlanskega Sveta za zalivsko sodelovanje, regionalne gospodarsko-politične organizacije, v kateri dominira Savdska Arabija, ki nista pretrgali stikov s Katarjem.
Trump se je hvalil, da so ga poslušali
V Katarju so medtem ugibali, kaj stoji za nenadno zaostritvijo odnosov z drugimi arabskimi državami. Najpogosteje se je postavljalo vprašanje, ali je jedro spora njihova bolj umirjena politika do Irana, ki je v nasprotju z interesi Donalda Trumpa in Savdske Arabije. Ameriški predsednik se je sicer včeraj v močno občutljivem času s tviti odločno postavil na stran Riada in tako podprl savdsko vodeni politični napad na Katar, še preden se je začelo posredovanje kuvajtskega emirja. Medtem ko se je zunanji minister Rex Tillerson zavzemal za čimprejšnjo zgladitev napetosti, ameriško poveljstvo Centcoma v Katarju pa je nemoteno delovalo naprej, je Trump usmeril prve besedne izstrelke proti državi, ki pred Hormuško ožino gosti največje ameriško oporišče v regiji. »Med svojim zadnjim obiskom na Bližnjem vzhodu sem dejal, da se ne sme več financirati skrajne ideologije. Voditelji so pokazali na Katar – poglejte!« je tvitnil Trump in kasneje v novem tvitu dodal, da upa, da je to začetek konca ekstremizma.
Majhna polotoška državica, ki je sicer zaradi prodaje zemeljskega plina predvsem v zadnjem desetletju ustvarila večje zaloge tuje valute tudi z naložbami prek katarskega suverenega sklada, je kazala pripravljenost na dialog. Kaj drugega ji niti ni preostalo, saj pravih recipročnih ukrepov ne premore. Edini plinovod proti Združenim arabskim emiratom je nemoteno deloval naprej.
Že po prvem odzivu od izbruha krize so v Katarju ocenjevali, da jih poskušajo pokoriti in nad državo vzpostaviti zunanje politično skrbništvo. Čeprav Savdske Arabije niso izrecno imenovali, je bilo jasno, da merijo prav na svojo največjo sosedo, ki je proti Dohi začela usklajeno diplomatsko kampanjo. Iz Riada za zdaj niso sporočili, ali od Katarja tudi dejansko pričakujejo spremembo zunanje politike do Irana.
Katar takoj čutil posledice
Zaradi usklajene diplomatske izolacije Katarja s strani šestih muslimanskih držav so vse bolj opazne tudi posledice na gospodarskem področju. Katar več kot tri četrtine dobrin uvaža iz zalivskih držav, največ iz Združenih arabskih emiratov in Savdske Arabije, s katero ima 900 milijonov dolarjev letne blagovne menjave. Zaprtje kopenskega mejnega prehoda s Savdsko Arabijo in bližnjih zalivskih pristanišč je imelo tako skorajda takojšen učinek v pomanjkanju osnovnih dobrin. Med prvimi je pomoč Katarju ponudil prav sosednji Iran, od koder so sporočili, da jih lahko čez Hormuško ožino oskrbijo v dvanajstih urah. Razvoj dogodkov zaskrbljeno spremljajo tudi številni tuji delavci v Katarju. Od 2,7 milijona prebivalcev je kar 1,7 milijona tujih delavcev iz azijskih in arabskih držav, največ je Indijcev (okoli 650.000).
