»Neki praporščak mi je pravil: celi bataljoni so sifilični, v vojaškem befehlu se je opozarjalo, da celo zakonski možje prihajajo okuženi domu. Pripoveduje se, da nesramnice celo na fronto prihajajo. Naši fantje na fronti grozno preklinjajo in kvantajo! O moj Bog, usmili se nas!« je leta 1915 v svoj dnevnik zapisal ljubljanski škof Anton Jeglič. Kaj hitro se je namreč izkazalo, da očiščevalna in krepilna vloga vojne – kot so nanjo sprva gledali v prvi svetovni vojni – na telo ne vplivata najbolj krepostno.
Povečanje števila napadov
Odtrganost mladih mož iz domačega okolja in intimnih zvez je vodila v povečanje števila spolnih ekscesov, je na nedavnem predavanju Prostitucija v zaledju strelskih jarkov pojasnjeval zgodovinar in politolog Miha Sluga. Najslabše razmere so vladale v zaledju fronte, kjer so imeli fantje največ možnosti, da nadomestijo pomanjkanje spolne potešitve, poleg tega so se morali kmalu vrniti na bojišče. Jeglič pa je zapisal: »Kjer žensk ni, vojaki sami sebe skrunijo ali zganjajo sodomijo.«
A kot je razložil Sluga, do ženskega telesa ni bilo težko priti: »Osamljene ženske brez moških, ki so bili na fronti, so zlahka postale plen vojakov, naj je šlo za posilstvo, za uspešno kavalirsko dvorjenje ali za priložnost za zaslužek.«
Poceni storitev
Vojaške oblasti so se problema lotile z odpiranjem vojaških bordelov. »Pozicijska vojna je odprla možnosti za bolj stalne bordele neposredno za bojno črto. Oblastem pa je to omogočalo zdravstveni nadzor nad prostitutkami in vojaki,« je povedal zgodovinar. Avstro-ogrske oblasti so močno regulirale delovanje bordelov; dekle je moralo zavrniti opitega vojaka, obvezna je bila uporaba zaščite pred boleznimi, na voljo so bila tudi sredstva za razkuževanje in vazelin.
Postopek, ki je od vojaka zahteval, da se za spolno storitev najprej prijavi pri častniku, v nekaj minutah opravi obisk pri prostitutki, nato pa ga je čakal še zdravniški pregled, fantov ni navduševal. Kljub temu poročila pričajo, da naj bi bilo leta 1915 s spolno prenosljivimi boleznimi okuženih že okoli 12 odstotkov vojaštva, kar je vplivalo tudi na število za boj sposobnih mož. A kot kaže, je pretehtala razmeroma poceni storitev; obisk je stal eno krono, po nekaterih pričanjih pa je imelo posamezno dekle tudi petdeset strank na dan.
Več so si lahko v častniških bordelih privoščili višji čini, a so razmere navadne vojake spodbudile pri zatekanju k zasebni prostituciji. Oblastem je uspelo nadzorovati le manjši del ponudbe, a je nravstvena policija od teh deklet zahtevala registracijo in redne zdravniške preglede.
Težko preživetje
Sploh v drugi polovici vojne je bilo pomanjkanje vse hujše, propad pa je ženske primoral, da so bile moškim na voljo že za hlebček kruha, klobaso, pol kilograma sladkorja ali nekaj cigaret. Po pričevanjih naj bi dekleta k temu, da si kaj prislužijo s svojo lepoto, napeljevali celo revni starši, na ulicah pa so vojake za suknje vlekli fantki, ki so jim ponujali svoje sestrice, kar priča tudi o prisotnosti otroške prostitucije.
Spolnemu izkoriščanju so bile izpostavljene tudi medicinske sestre, kuharice in druge zaposlene v vojski. Tam je zaradi znanja nemščine delalo veliko meščanskih hčera obrtnikov iz Ljubljane in Trsta. »A čeprav jim je služba – nikoli prej niso vojske novačile žensk v takem številu – dajala občutek emancipacije, je prišlo do razvoja miselnosti, da je ženska predvsem blago, ki se ga po uporabi zavrže,« je predavanje sklenil Sluga. Obsežnejših pričevanj žensk, ki so se v prvi svetovni vojni preživljale s prostitucijo, žal ni najti.
