Leto 1966 za Beatlese ni bilo več tako ugodno kot prejšnjih pet let, ko so zgolj napredovali. Prvič se jim je ustavilo. V petih letih so od igranja v kletnih klubih Hamburga in Liverpoola prišli tja, kamor ni prišel noben pop izvajalec pred njimi. Ko so februarja 1964 odpotovali na prvo ameriško turnejo (istega leta poleti so odigrali drugo), jih je na londonskem letališču na letalo pospremilo 4000 britanskih najstnic. Nekaj ur kasneje jih je v New Yorku dočakalo 3000 ameriških. Njihov prvi televizijski nastop v ZDA je videlo 34 odstotkov vseh Američanov. Avgusta 1965 so ZDA obiskali tretjič in takrat na stadionu Shea v New Yorku pred 55.000 gledalci odigrali prvi stadionski koncert v zgodovini pop glasbe. Vendar pa tehnologija zabave v tistih časih ni bila dorasla razsežnostim pojava.
Na stadionu Shea so igrali s pomočjo ozvočenja, ki so ga sicer uporabljali napovedovalci na športnih tekmah. Za ansambel pa je bilo prešibko. Predvsem na odru niso imeli monitorjev, torej zvočnikov, ki so obrnjeni proti izvajalcem in ki omogočajo, da izvajalec sliši, kaj sploh igra. Slušalke v ušesu so bile pa tako in tako fikcija. Beatlesi se na odru niso slišali. Občinstvo je bilo glasnejše od njih. Igrali so malodane intuitivno. V zaprtih prostorih je še nekako šlo, na odprtem pa je bilo vse skupaj ena sama muka.
Po Revolverju navzdol
Problematika se je ponovila na tretji ameriški turneji avgusta 1966, na katero so se odpravili po tem, ko je spomladi istega leta John Lennon v intervjuju izjavil, da so The Beatles slavnejši od Jezusa, zaradi česar so v ZDA sežigali njihove plošče. Zadnja turneja je bila razočaranje. Zaradi tehnoloških omejitev v živo niso izvajali nobenega komada s plošče Revolver, čeprav je ta izšla v začetku avgusta, torej sočasno z odhodom v ZDA. Komade na Revolverju so v studiu posneli preveč zapleteno, da bi se jih v tistih časih dalo izvajati v živo, zato je bend v živo še vedno nabijal stari repertoar. Zadnji živi nastop v San Franciscu so odigrali pred napol polnim (ali napol praznim) avditorijem, ki je sicer lahko sprejel 45.000 ljudi.
Razpoloženje po vrnitvi je bilo klavrno. George Harrison je hotel zapustiti ansambel, a ga je menedžer John Epstein prepričal, da je ostal. Vendar pa je tudi obljubil, da ne bo več turnej. Med člani benda se je vedno bolj dogajala specifična diferenciacija. Medtem ko sta Lennon in Harrison od pomladi 1965 intenzivno eksperimentirala z LSD, je bil Paul McCartney glede tega opiata vzdržen, je pa kombiniral kokain in marihuano. Vsak je bil vedno bolj v svojem filmu. Po prihodu iz ZDA so si prvič po petih letih stalnega druženja privoščili trimesečni dopust, ki ga je vsak preživel po svoje. Lennon in McCartney sta sodelovala vsak pri svojem filmu, Harrison je šel vadit sitar v Indijo, Ringo Starr pa je, kot se za bobnarja spodobi, oddih preživljal z družino.
Sgt. Pepper kot odgovor
A konkurenca ni počivala. Predvsem McCartneyja sta vznemirjala prvenec Franka Zappe Freak Out, ki je izšel junija 1966, in album Pet Sounds skupine Beach Boys, ki je izšel nekaj mesecev prej, velja pa za prvi konceptualni rock album. Treba je omeniti, da je bil Pet Sounds odziv na Rubber Soul, album The Beatles iz decembra 1965. »Marylin, posnel bom najboljši rock album vseh časov,« je Brian Wilson, šef Beach Boysov, napovedal svoji soprogi, ko je slišal Rubber Soul. Izdelek Beatlesov ga je fasciniral s svojo zaokroženostjo. Pesmi na albumu so imele skupno rdečo nit. Wilson je na svoji plošči bolj eksperimentiral z zvoki, kot so Beatlesi na prejšnjih dveh. Torej na Rubber Soul, sploh pa na Revolverju, na katerem so tudi že vzeli arhivski posnetek vojaškega marša, ga presneli na drug trak, ta trak razrezali, delce ponovno zlepili v »loop« in to uporabili kot del zvočne podlage za svoj komad.
Album Sgt. Pepper je bil torej odgovor Beatlesov na vse, kar so zanetili sami. Pravzaprav McCartneyjev odgovor. Kajti to ni bil bil več album, ki bi ga odigral bend. Glasba tudi ni bila več kitarska. Prvi album Please, please me so posneli v devetih urah, za ta album pa so porabili 700 ur, v katerih so se bolj kot igranju posvečali vrtenju potenciometrov na snemalnih napravah. Ringo Starr je izjavil, da se je med snemanjem ob obilici prostega časa predvsem naučil igrati šah. Šlo je za 129 dni eksperimentiranja z nenavadnimi zvoki, uvajanje nenavadnih inštrumentov (prvič uporabijo melotron), podvajanje zvokov, rezanje trakov, nasnemavanje vzvratno zavrtenih posnetkov, uporabili so tudi simfonični orkester, v skladbi A day in the Life.
Vpliv Seargant Pepperja na razvoj glasbe in pop kulture je bil velik. Med drugim je rock postal intelektualističen. Istočasno so v sosednjem studiu Pink Floyd snemali prvenec, vendar pa so Floydi svojega Seargant Pepperja ustvarili šele leta 1973 z Dark Side of the Moon. S Floydi pa sploh nisi več potreboval akademskega naziva. Intelektualec si izpadel že, če si po svetu hodil s ploščo Pink Floydov v PVC-vrečki. Blago prozorni, kakopak. Da se je videlo, kaj je v njej.
