Le kdo bi si pred 34 leti, ko je Vinko Polončič kot prvi Slovenec dobil priložnost za nastop na italijanskem Giru, mislil, da bodo njegovi nasledniki v sedanji dobi v središču pozornosti (druge) največje tritedenske dirke na svetu. Slovenska šesterica je bila včeraj znova med najopaznejšimi.

Ne samo to, da so bili Luka Mezgec (15.), Jan Tratnik (22.) in Matej Mohorič (25.) med denarno nagrajeno petindvajseterico. Slednji, mladi šampion mladinskih kategorij, je bil tri ure (146 km) v osrednjem kadru kot ubežnik. In na primer Kristijan Koren in Luka Pibernik znova na čelu karavane zaključnih kilometrov kot glavna pomočnika. Kako drugače kot v časih pionirja Polončiča, ki je leta 1983 tedaj v Italiji veljal za eksota z vzhoda in bil zaradi tega mala zvezda časopisnih člankov v rožnatih tednih.

»Šefi v ekipi UAE Emirates so želeli, da grem med ubežnike. Etapa je bila precej mirna, veter ni bil posebej problematičen. Tudi moč v nogah še imam. Ni bilo težko. V nedeljo bo morda še ena priložnost za beg, vse drugo v gorah bo zgolj za preživetje,« je Matej Mohorič opisal paradno akcijo dneva. Ko ga je glavnina ujela, je kot zvesti pomočnik v sprinterskem vlaku pomagal Robertu Ferrariju (4.) in Sachi Modola (7. mesto) ter naredil drugi del posla. Delo, ki ga v kolesarskih krogih znajo zelo ceniti. S tem si dela ime tudi zunaj kolesarstva.

Kljub dvema naslovoma svetovnega prvaka v razvojnih kategorijah Mohorič še ni Sagan. To je bilo še najbolj opazno pred kratkim, ko je nizozemski profesor Bert Blocken z univerze za tehnologijo v Eindhovnu objavil rezultate študije o najbolj aerodinamičnem položaju vožnje na kolesu. Mohoričevo »žuželko«, ki jo je svetovni javnosti predstavil na SP v Firencah, je profesor pripisal aktualnemu svetovnemu prvaku Petru Saganu. Mohoričeva »žuželka« bi zaslužila kakšen patentni protest v smeri Bruslja tako kot teran. Še posebno, ker po raziskavi v vetrovniku velja za najbolj aerodinamično lego na kolesu. Čeprav na ravnini, jo je kolesar iz Podblice nekajkrat uporabil tudi včeraj.

V samo 34 letih je le 25 slovenskih kolesarjev, kolikor jih je doslej pripenjalo rožnato startno številko na kolesarski dres in podpisovalo 71 startnih list, vsekakor naredilo nesluten preskok. Včeraj je prišel na misel tudi Mario Cipollini. S tem ko je Fernando Gaviria pri 22 letih nanizal še četrto etapno zmago, vsi že razmišljajo, da ima potencial, da bi se morda nekoč približal številkam Levjega kralja z rekordnimi 42 etapnimi zmagami. Gaviria je imel včeraj znova kar nekaj sreče. Varovancu Luke Mezgeca Calebu Ewanu so v zadnjih metrih pospeševanja zaprli pot, potem ko je imel zmago že na pladnju. Kot denimo Zoran Klemenčič na drseči zebri v Montebellunu 2001. Razočaranje v zasedbi Orica Scott je bilo seveda sprva veliko. »Ja, po dejanju ni kaj jokati. Moral bi prehitevati po drugi strani. Gaviria je naredil nori pospešek. Od kod iz ozadja je priletel,« je zadnjo sprintersko etapo zmagovalca občudoval Luka Mezgec.

Giro zdaj zavija proti goram. Je le še teren za ubežnike, kamor danes namerava Jan Tratnik, in hribolazce za kolesarje tipa Jan Polanc, kot bo danes s ciljem na klanec v Oropi. Nairo Quintana in Vincenzo Nibali morata začeti striči peruti Rožnatemu tulipanu, kot so nadeli ime Tomu Dumoulinu.