Z odstopom dveh od šestih kandidatov za predsednika Irana se je volilna tekma sprevrgla v nepričakovano tesno odločanje med dvema glavnima kandidatoma, sedanjim predsednikom Hasanom Rohanijem in Ebrahimom Raisijem, ki ga zmernemu reformistu postavljajo nasproti nezadovoljni konservativci trde smeri. Mednje sodi tudi vrhovni verski voditelj Ali Hamenej, ki je v sredo okrcal nekatere izjave v predvolilni debati kot »nevredne« iranskega ljudstva, očitno misleč na Rohanijeve nastope. Dodal je pripombo, da »bo močna udeležba ljudi opravila z njimi«.
Sedanji predsednik si je res dovolil izjave, kakršnih do zdaj v Iranu ni bilo zaslediti. Med drugim je svoje nasprotnike razglasil za »oblasti lačne sluge varnostnih sil«, tekmecu Raisiju je sporočil, da ga lahko kleveta, kolikor hoče, da kot sodnik verskega sodišča lahko celo izda nalog za njegovo aretacijo, da pa naj ne zlorablja vere za oblastno moč. Ob drugi priložnosti pa mu je navrgel, da na njegova zborovanja ljudi vozijo pripadniki varnostnih sil, in ga vprašal, kdo jih plačuje.
V iranskem političnem sistemu ima Hamenej kot vrhovni verski voditelj večjo avtoriteto od predsednika države, tradicionalno pa naj bi ostajal nad dnevno politiko. Njegovo posredno kritiko Rohanija analitiki tako ocenjujejo kot poskus, da ob javnomnenjskih anketah, ki Raisiju pripisujejo poraz, svojega varovanca vendarle spravi v predsedniško palačo.
V prednosti Rohani
V prid Rohaniju gre dejstvo, da je od iranske revolucije še vsakemu predsedniku uspelo dobiti drugi mandat, uživa pa tudi podporo širše znanih Irancev. Med njimi je denimo dvakrat z oskarjem nagrajeni režiser Asghar Farhadi, ki je še posebej nagovoril neodločene sodržavljane, naj skupaj z njim volijo Rohanija in tako poskrbijo »za svetlo prihodnost svojih otrok, domovine in vseh prihodnjih generacij«. Raisi na drugi strani računa na določeno nezadovoljstvo Irancev, ker najpomembnejši dosežek Rohanijevega mandata – jedrski sporazum z Zahodom – ni dal dovolj otipljivih rezultatov in ga je razglasil za »ček, ki ga vlada ne more unovčiti«. Njegova populistična retorika je namenjena tudi obubožanemu delavstvu, ki je bilo opornik nekdanjega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada, s čimer lahko zvabi na volišča mnoge volilne vzdržneže, nezainteresirane za bolj sofisticirane Rohanijeve zamisli o svoboščinah ter rušenju zidov in gradnji mostov z mednarodno skupnostjo.
Sicer redke javnomnenjske ankete so do zadnjega pripisovale Rohaniju zmago v prvem krogu, h kateri naj bi pripomogel tudi umik reformskega somišljenika, sedanjega podpredsednika Ešaka Džagangirija. Njegova poteza je bila pričakovana, potem ko je dan prej iz tekme izstopil konservativni teheranski župan Mohamed Galibaf, da bi okrepil Raisijeve možnosti.
