Tarr se je s filmom začel ukvarjati že v mladosti. Pri 22 letih je posnel film Družinsko gnezdo. Ta se ob filmih The Outsider iz leta 1981 in The Prefab People iz leta 1982 uvršča v prvo obdobje njegovega ustvarjanja, ko se je posvečal predvsem problematiziranju družbe v dokumentarističnem slogu. Prelomna je bila njegova televizijska priredba Shakespearovega Macbetha iz leta 1982, pozneje pa se je povezal z madžarskim sodobnim pisateljem Laszlom Krasznahorkaijem in po motivih njegovih knjig posnel svoje najbolj znane filme, med njimi Prekletstvo iz leta 1988, Satantango iz leta 1994 ter Werckmeistrove harmonije iz leta 2000. Filmsko pot je končal s filmom Torinski konj leta 2011. Tedaj je povedal, da odhaja s scene, ker se kot režiser ne želi ponavljati.
V svetu sedme umetnosti Tarr velja za enega najizvirnejših in najprestižnejših sodobnih avtorjev. Njegovi filmi imajo velik vpliv na mlajše generacije filmskih ustvarjalcev. Od leta 2013 Tarr na Sarajevski filmski akademiji vodi svoj program Film Factory.
