Ivica Kostelić in Miha Podgornik sta prehodila 550 kilometrov pri temperaturi, nižji od minus 20 stopinj Celzija, v viharnem vetru, ki je divjal s 120 kilometri na uro. Osemnajst dni sta vsak dan hodila po enajst ur. Ko sta se vrnila v Slovenijo oziroma na Hrvaško, sta oba potrebovala zdravniško oskrbo – oba bivakirata v hiperbarični komori in skušata rešiti ozeble prste.
»To je ena najtežjih preizkušenj v mojem življenju,« je na facebooku prostodušno priznal Kostelić in se pridušal, da se na Grenlandijo nikoli več ne bo vrnil. Kar pa ne pomeni, da ne razmišlja o novih avanturah. Vsi se sprašujejo, ali bo prav z ekstremnimi športi zamenjal smučarsko kariero. Čeprav uradno še ni objavil slovesa od belih strmin, je bolj ali manj jasno, da ne bo več smučal. Zato bo imel več časa za ekstremnosti. Zdaj, po zimski avanturi, sanjari o tem, da bi šel sam v jadrnici čez Atlantik. Kupil si je jadrnico razreda 40, jo poimenoval Pikov as in je navdušen, ker je malce špartanska, vendar, kot pravi, »za mlad življenjski stil«, poleg tega ima jadrnica »odličen pedigre, saj je bila dvakrat okoli sveta, torej je vzdržljiva.« Lani je z njo plul od Genove do Jadrana, za letos načrtuje malo daljšo pot, potem pa bo že začel razmišljati o Atlantiku.
Ko je dolgo v zagonu, potrebuje samoto
Z morskimi avanturami se je že soočal. Pred sedmimi leti je s sedem metrov dolgim gumijastim čolnom tri tedne plul od Opatije do Malte. Tedaj so hrvaški mediji to opisovali kot Kostelićevo življenjsko avanturo, ne vedoč, kaj vse bo še storil. V resnici pa je šlo za ponovitev očetove plovbe. Ante Kostelić je prav tako z gumijastim čolnom priplul iz Francije do Hrvaške. Da o tem, da se vsako leto odpravi na počitnice tako, da se na gumenjak vkrca v Opatiji in se izkrca na Mljetu, niti ne govorimo.
Skratka, Ivica Kostelić je šel na Malto, dve leti pozneje pa se je z istim čolnom še malce vozil po grškem arhipelagu, da bi začutil duh Odiseja, kot je dejal njegov oče. »Ko si dolgo v zakonu, potrebuješ malce samote,« je tedaj za hrvaško Glorijo svojo željo po samotnih avanturah opisoval Ivica in z zakonom tedaj mislil smučarijo.
Potenciala ne bi zapravljal za vsakdan
Takrat ni bil poročen, zdaj je. Njegova žena Elin, Islandka, je bila v zadnji grenlandski avanturi pomočnica za vremensko napoved. Redno je namreč pošiljala sporočila z radarskimi vremenskimi podatki in pač skušala razumeti, da je njen mož avanturist, ki neizmerno uživa v prazni pokrajini in samoti, obenem pa je zadovoljna, da je na Grenlandiji dobil lekcijo iz surove moči narave, ki je ni pričakoval in je v skladu z njegovim ciljem iskanja samega sebe. Zaradi tega si vedno želi prestopiti mejo ugodja, kar zanj pomeni vsakodnevno življenje: v trgovino po kruh, družina, pijača s prijatelji. »Človeški potencial je prevelik, da bi ga zapravili za take stvari. Moramo prestopiti mejo, ki smo je vajeni,« je prepričan.
In to ne glede na to, da ima dva sinova, ki nista bila najbolj zadovoljna, da očeta ni bilo doma. »Starejši sin je bil res zaskrbljen,« je dejal za Jutarnji list. Starejši je star dve leti in pol, mlajši pa devet mesecev. Kako blizu očetove hruške je padel Ivica, priča tudi to, da ima za oba sinova v mislih športno kariero. Navdušen je, ker je starejši sin »pozitivno reagiral na smučanje«, a je prepričan, da je treba otroku do četrtega leta starosti dati možnost delovanja v najširšem izboru športov. Pa ne zato, da bi otrok užival, temveč »da se vidijo njegove fizične predispozicije«. Po smučanju je ata Ivica malega zdaj vrgel v kolesarstvo in po fotografijah grenlandskega pohoda ponosno objavlja fotografije kolesarjenja s sinom.
