Aktualnost Resne igre je najprej v osrednji temi, ljubezenski zgodbi med glasbenim kritikom Arvidom Stjärnblomom in hčerjo uglednega slikarja Lydio Stille. Po prvotni naklonjenosti se njuni poti ločita, oba se poročita z drugima izbrancema in pri obeh gre za zakon iz udobja, kjer umanjka vodilna nit, ljubezen. Ko se po desetih letih po naključju srečata in nekdanja zaljubljenost vzplamti, se začnejo njuna skrivna srečanja, ki z leti privedejo do razhoda.
Ljubezenska zgodba, ki je ob izidu veljala za tragično, je z današnjega pogleda predvidljiva. Da se ljubezenski zanos z leti izpoje, je več kot očitno, in da razhod ljubimcev nikoli ni obojestransko pogojen, tudi. A bolj kot to bode v oči nekaj drugega. V času in prostoru, globoko vpetem v patriarhalne okvire, kjer »zunajzakonska ljubezen ni ljubezen, ampak kot nizkotno prešuštvo zapisana izjemno visoki temperaturi v peklu«, čudi dejstvo, da Lydia z izjemno lahkoto zapusti moža in hčer na podeželju, v mestu najame stanovanje ter v njem sprejema ljubimce. Na vprašanje o odnosu družbe do takšnega ekscesa Söderberg skoraj ne odgovarja; največ, kar si o tem more misliti bralec, je, da se ga da brez težav prikriti. Podobno nenavadna je tudi Lydijina brezbrižnost ob dejstvu, da s svobodo poleg varnosti in udobja izgubi tudi hčer. Imeti otroke je v romanu prikazano zgolj kot statusni simbol; podoben odnos ima do svojega nezakonskega sina tudi Arvid, o katerem vemo tako bralci kot Arvid zgolj to, da slednji zanj plačuje preživnino.
Zdi se, da je prav težnja k ženski emancipaciji – ki v zgodbi postopoma prerašča v osrednjo temo, ob čemer se pozornost seli z Arvida na Lydio – v romanu prešibko obdelana; predvsem je premalo vpeta v socialno okolje. Spogledovanje s Strindbergovo Julijo in Ibsenovo Noro, kjer ima poskus osvobajanja naslovnih junakinj svojevrstno ozadje, jo po tej plati hkrati odmika od ruske sopotnice Ane Karenine in njene socialne izobčenosti ter nepopisne bolečine ob izgubi sina zaradi prešuštva.
Roman razkriva tudi družbeno-kulturni milje takratnega časa na Švedskem, pri čemer so še posebno aktualni Arvidovi dvomi o togi in preračunljivi drži umetnostnih kritikov. Zanimiv je tudi pisateljev stilistični prijem ob nekaterih pomembnih dogodkih v romanu, ki pričajo o Arvidovem odnosu do njih; njegova poroka z Dagmar se zvede na kratko časopisno novičko, ki jo zasenči – in nehote tudi označi – naslednja vojna med Rusijo in Japonsko.
V maniri drame grajen roman v petih poglavjih z zasnovo, zapletom in razpletom ponuja tekoče branje, ki kljub stoletni oddaljenosti prinaša vzporednice z današnjim časom ter daje mamljivo snov za razmislek.