Finančna kriza, ki je obstoječi ekonomski ekosistem pred desetimi leti kar močno načela, je potrebovala zdravilo, poznano pod pojmom finančna represija. Seveda zdravilo ni povsem brez stranskih učinkov, a ti niti niso za vse negativni. Bistvo teorije temelji na počasnem in prikritem zniževanju dolga BDP držav. Če bi bili še bolj neposredni, na prikritem mini bankrotu brez gospodarskega sesutja in drastičnega znižanja standarda družbe.
Pogled skozi omenjeno prizmo povsem smiselno napihuje politično negotovost, saj se s tem v investicijski srenji znižuje »apetit« po bolj tveganih naložbah, posledično pa je več povpraševanja po državnih obveznicah, zahtevana donosnost pa je nižja. Negotovost in s tem nizka inflacijska pričakovanja pa spodbujajo centralne banke v bolj stimulativne ukrepe, kar pomeni nizke obrestne mere in večje kupovanje obveznic na trgu (poznano kot kvantitativno sproščanje).
Na drugi strani pa poplava denarja draži tiste naložbene razrede, ki so jih prestrašeni investitorji spregledali. Marsikdo se je v depozitih dolgo odlično počutil, saj je bila inflacija zaradi konkretnosti bolezni močno potlačena. A vse bolj je opaziti, da se mnogi čutijo zdaj vse bolj zapostavljene, ko gledajo na pretekle donose. Če dodamo še obuditev inflacije, trga dela in gospodarstva ter znižanje političnih strahov, dobimo zmes varčevalskega optimizma in preagresivnega prevzemanja zdaj zamegljenega tveganja.
Zavedati se je namreč treba, da splošno pozitivno okolje opogumlja tudi centralne banke, ki bodo počasi pospravile v predal ukrepe finančne represije in začele zaostrovati denarno politiko. V tem novem svetu pa bo spet treba iskati vrednost s povečevalnim steklom, pri čemer bi lahko kratko potegnili pasivni investitorji v pasivne finančne produkte.
