Sobota je bila dan, ko so lahko ljudje, siti potrošniške propagande, uživali na pikniku, na katerem je bila prepovedana le ena stvar – zapravljanje. Ob svetovnem dnevu pravične trgovine je več organizacij skušalo pokazati, da je bolje živeti drugače. Z oblačili, ki jih dobimo iz druge roke ali iz pravične trgovine, je mogoče zmanjšati ali izničiti uporabo okolju škodljive embalaže, denimo smoothie je bolje narediti brez elektrike, ampak le s človeško silo, s poganjanjem kolesa, ki sproži mešalnik… In imeti čim manj opraviti z denarjem, zato so organizirali tri menjalnice: oblačil za odrasle, zelenjave in otroških iger.
Kupec mora vedeti, od kod prihaja kava
Kot je povedala vodja pravične trgovine v Sloveniji Živa Lopatič, je ljudi, ki so pripravljeni plačati nekaj evrov več, da bi podprli delavce na različnih koncih sveta in imeli kakovosten izdelek, vse več. Eden najbolj priljubljenih izdelkov je kava, za katero kupci v pravični trgovini odštejejo nekaj več kot v konvencionalni, najcenejša 250-gramska kava stane 4,1 evra. Kupec ve, od kod je izdelek pršel v njegov dom, kajti k vsakemu prodajnemu izdelku spada listek z informacijo o njegovem izvoru, o organizaciji, prek katere je kava prišla v Evropo.
Kava, na primer v Kolumbiji ali Panami, pridelana na pravičen način, ne raste na monokulturnih plantažah, zaradi katerih sekajo drevesa, ampak v gozdu skupaj z drugimi rastlinami. Tam kavna zrna najprej oberejo, potem sledijo izvoz, uvoz, predelava in prodaja. »V tej verigi je le pet ali šest členov, medtem ko je pri konvencionalni prodaji kave ta v rokah 100 ali 150 ljudi, preden pride do uporabnika,« je pojasnila Živa Lopatič. Pri izrazito potrošniško naravnani kavni industriji se cena določa na borzi, teh 100 ali 150 lastnikov kave nikoli ne vidi, ampak le trgujejo z njo in postavljajo ceno proizvajalcem, ki so pod pritiskom, cena njihovega dela pa je zato nizka, praviloma precej pod mejo dostojnosti.
Pri pravični trgovini je logika obrnjena. Izhodiščno ceno postavi proizvajalec in ta se potem oblikuje navzgor glede na druge člene v verigi. »Eno večjih pristanišč s kavo je Trst, tam kilogram zelene kave stane manj kot evro. Mi je nikoli ne kupimo za manj kot 6 ali 7 evrov za kilogram.« Lopatičeva trdi, da lahko predelovalci kave in drugi delavci, vključeni v pravično trgovino, dostojno živijo. Kot pomemben podatek poudarja, da pravična trgovina z njimi sodeluje dolgoročno, zato ne živijo v negotovosti, ali bodo izdelek lahko prodali. Pridelovalci kave se tako lahko združujejo v zadruge in skupaj kupujejo orodje in stroje.
Modna revija z oblačili iz druge roke
Medtem ko je Lopatičeva razlagala o kavi, se je na pravičnem pikniku že pripravljala modna revija. Manekenke in manekeni so nosili le oblačila iz druge roke in iz pravične trgovine. »Naša modna revija temelji na tem, da tudi manekenke niso le manekenke, ampak ženske iz vsakdanjega življenja, saj hočemo razbiti stereotip, da mora biti lepa ženska takšna, kot se nam smeji s plakatov. Lepi smo vsi,« je dejala Živa Kavka Gobbo iz društva Focus, medtem ko je Živa Lopatič razlagala, kako problematična je svetovna industrija oblačil. »V vseh fazah proizvodnje prihaja do velikega izkoriščanja ljudi. Potem ko oblačilo odvržemo, pa se prodaja po kilogramih tako imenovanim državam v razvoju, kjer jih kupujejo zelo poceni, zato propadajo njihove lokalne ekonomije. Takšna oblačila se razkrajajo okoli dvesto let, medtem ko se bombaž le šest mesecev.«
Lopatičeva poziva ljudi, naj se zamislijo, kakšna zgodba je za majico, ki v trgovini stane pet evrov. »Oblačila se ne da narediti za pet evrov. Nekdo mora plačati razliko, tega ne plača z denarjem, ampak s svojim zdravjem, življenjem ali z uničenim okoljem,« je dejala in dodala, da ni nič bolje pri dražjih oblačilih, kajti drago plačamo blagovno znamko, ne delavca.
