Ne spominjam se, da bi prejšnja jugoslovanska ali sedanja slovenska država kdaj odpustila nacizmu in fašizmu. Res je, da smo kot država civilizirano uredili odnose z obema državama, torej po Pahorjevo z »Nemci in Italijani«, toda to ne pomeni, da smo jima dali odpustke za grehe preteklosti. In ne le to, z obema smo lahko civilizirano uredili odnose zgolj zato, ker sta se najprej sami vsaj formalno odrekli zločinskemu delu svoje nacistične in fašistične preteklosti in njegove ostanke tudi primerno sankcionirali (resda ena bolj, druga manj odločno in iskreno).
Slovenska politična elita si je že v letih pričakovanja osamosvojitve to politično občutljivo ter pravno in moralno zapleteno nalogo urejanja odnosa do lastne zgodovine poenostavila z idejo »sprave«. Če je bila ta v osnovi morda celo zares mišljena dobronamerno, se je že takoj po rojstvu izrodila v bizarno ideološko-politično ekvilibristiko, v kateri so se v istem žaklju znašli osvobodilni boj in kolaboracija, nacionalna osvoboditev in hlapčevanje »nadrasi«, ideje enakosti in rasizma, pravičnosti in izkoriščanja… Kadar je vse relativno, postane vse vseeno. Ko na tehtnico vržeš deset mrtvih na eno stran in deset na drugo, ne uravnotežiš le odgovornosti za teh dvajset smrti, ampak tudi zgodovinsko odgovornost ideologij in politik, v imenu katerih so padale žrtve. Če pa v jerbasu še malo premešaš jabolka in hruške, dobiš to zmedeno »pahorjansko« spravo: če smo odpustili Nemcem in Italijanom, odpustimo še belogardistom in ustašem.
Napad janšistov na holokavst se je zgodil prav zaradi takšne ekvilibristike oziroma relativizacije zgodovine. V resnici jih holokavst seveda ne zanima, »židovsko vprašanje« v Sloveniji jih zanima manj kot lanski sneg. Z relativizacijo holokavsta relativizirajo ideologije in politike, ki holokavst obsojajo oziroma jih mečejo na tehtnico proti ideologijam in politikam, ki so imele holokavst v samem jedru svojega zgodovinskega načrta. Če si smejo dovoliti relativizacijo zločina, ki je za seboj pustil od deset do dvajset milijonov žrtev, potem je tudi zanikanje zločina domače kolaboracije za njih »mala malica«.
In natančno to je tisto, v kar se neizogibno mora izroditi takšno razumevanje »sprave« in »vseenosti«: relativizacija vseh ideologij in politik zato, da bi se lahko spet kot feniks vzdignili in legitimizirali ideologija in politika »nadrase«. Namesto skupnega »spravnega« spomenika vsem žrtvam vojne tako v vsaki vasi dobivamo spomenike narodni izdaji, na procesijah se dvigujejo domobranske zastave (jutri se bodo nacistične), javno se šopirijo »jurišniki« nacizma, nesankcionirano, menda v imenu svobode govora, se po medijih širi nacistična ideologija, parlament daje streho kriminalizaciji osvobodilnega boja…
Vzporedno pa se na meje države postavljajo žične ograde in v parlamentu potrjujejo ksenofobne politike.
Za razliko od gospoda Matevža Krivica, ki meni, da je »o politikih tu škoda vsake besede, žal pa je tu tudi pretežni del naše pravne stroke spet odpovedal«, sem zato prepričan, da ima brez temeljitih sprememb v politiki pravna stroka na tem področju bolj ali manj zvezane roke. Vprašanje odnosa do lastne zgodovine je najprej politično vprašanje, in dokler si največje politične sile v državi lahko privoščijo pobalinsko preigravanje s temeljnimi in najbolj občutljivimi vprašanji narodove zgodovine, toliko časa se bo v sodnih dvoranah, v medijih in »na ulici« razraščala politika moči, izvršenih dejstev in kaosa.
Andrej Poznič, Dobeno